Dobro jutro: Venera in Jupiter

Z mojega balkona vidim temne strehe, lesketajoče temno modrino, ki se izgublja proti Gradežu in Benetkam, nizko na zahodnem svodu pa svetita dve sreči, manjša (na videz večja) Venera in večji (na videz manjši) Jupiter, tako tesno skupaj, kot še nikoli v mojih očeh. Če sta res samo tretjino astronomske stopinje narazen dva tako dobrodelna planeta, potem je to res znamenje z neba.

To je energija, ki ponuja priložnost, razlagajo astrologi. Takšna planetarna konjunkcija privabi na plan ljudi s pozitivno energijo. Uspeh, optimizem, velikodušnost so na dlani. Toda, opozarjajo zvezdologi, ne uspavajte se preveč: Nič ne pade samo z neba!

Ker Jupiter in Venera v tako tesni navezi najbolj godita umetnosti, se podam še na dvorišče očeta Zorka Bajca, ki je na piranskem cerkvenem vrtu dovolil nekaj nezaslišanega: dal je besedo Iztoku Mlakarju, pravzaprav njegovemu vražičku. Pasjonsko zgodbo za spremembo pove nekoliko porejen, hudomušen, vražje jezikav rdeč možiček, s koketnimi rožički, dolgim repom in trizobo sulico. Razkrije, da je imel Jezus vsaj nekaj smisla za humor, da obstaja še osmi in največji naglavni greh: neumnost, in predvsem razkrije nenavadno »konjunkcijo« prakomunističnih in odrešenikovih idej, ki neusmiljeno šibajo klečeplazečo, hlapčevsko in izdajalsko narodno elito. Da je hudič dobil dušo in besedo na pastoralnem vrtu, dokazuje presenetljivo demokratično in dialektično razpoloženje piranskega župnika. Nad nabito polnim prizoriščem se vzpenja zvonik, na njem angel Mihael, ki nedvomno najlepše vidi, kakšne vezi pravzaprav pleteta objeta Venera in Jupiter. Gre za tiste vezi, ki jih odkriva drugi Mlakar, Peter, stkane iz jeklenih žic duha.

Znamenje nas vabi, da pogledamo v svetlikajoč strop nad nami, da nas iz naših majhnih vasic vsaj za trenutek popelje v neskončno večji svet, ki se odpira okoli nas.