Tiskane izdaje
Pisal sem pozno v noč, vreme pa ni bilo prav nič spokojno decembrsko. Lilo je neusmiljeno in nič ni vzbujalo upanja, da bi se dež naveličal. Nasprotno: utrgal se je oblak in naenkrat se je še hiša na hribčku znašla med dvema hudournikoma. Nas bodo oblaki odplaknili, bo zdrsnil plaz, se bodo tla spremenila v močvirno živo blato ...? Podivjana voda s hriba je tekla naravnost pred dveri in spremenila majhno dvorišče pred pritličnimi vrati v bazen s pol metra visoko vodo. Takrat me je (ne prvič) obšel prvinski nagon in spoznanje neverjetne človeške nebogljenosti.
Mrazu navkljub sem v spodnjicah in bos stekel v »bazen«, kje smo se premočeni do kosti skupaj z dvema sotrpinoma prelevili v Sizife: z nekaj vedri in šibkih mišic smo se uprli mogočni naravi. Po moje smo se zasmilili oblakom. Kako lahko takšne tri mravljice z majhnimi vedri preusmerijo vesoljni potop?
V primerjavi z usodo stanovalcev nekoč mogočne Lizbone smo bili vajenci na kvadrat. Potem ko so Portugalci zavladali svetu in po zaslugi kolonialno razpoloženega Vasca da Game odkrili pot do Indije, po vsem nagrabljenem bogastvu z vsega sveta, jih je univerzum postavil na trda tla: prvega novembra 1755 zjutraj je najprej grozljiv potres pobil 90.000 ljudi. Kar ni uspelo potresu, so tri četrt ure pozneje opravili trije 20-metrov visoki valovi cunamija. In ker je bil praznik, s svečami in prižganimi ognjišči, je Lizbono naslednje dni dotolklo še na desetine velikih požarov.
Četrtemu jezdecu ni bilo treba jahati. Mi smo imeli bistveno več sreče: že zato, ker so nova vrata tako zatesnila, da so preprečila najhujše. Da potresa, cunamija in požara ne menjam. Je pa človek kljub vsem tem silnicam univerzuma, še naprej prepričan, da se mu vse to dogaja o lastni krivdi. Če bi, tako pridigajo, znal živeti z naravo in okoljem, če bi bil priden in ubogljiv, vseh teh jezdecev apokalipse menda ne bi bilo. Kakšen predzen antropocentrizem, kaj?
