Dobro jutro: Vilinska bitja

Za to, da lahko slišimo, je treba odvreči plasti tega racionalnega jezika in spet uporabiti mitološki, mitični jezik.

Objavljeno
28. april 2017 20.15
jer Dolomiti, gore, gozdovi, motivi
Vesna Milek
Vesna Milek
Vsak od nas ima svoje magične prostore. Moja sodelavka, recimo, tako pristno ljubi in čuti naravo, da sem ji včasih nevoščljiva. In potem se poskušam spomniti, kdaj sem izgubila ta stik. Ne nazadnje sem zrasla z naravo, na precej posebnem koščku zemlje, ob Cerkniškem jezeru. Kot otrok sem poslušala kamne, potoke, ure in ure ležala v travi, poslušala zgodbe gozda. Ne romantiziram, tako je bilo. In zdaj ni več. Na žalost sem se tega spet spomnila, ko sem se pogovarjala z Markom Pogačnikom, kiparjem, Unescovim umetnikom za mir. Zadnja tri desetletja se največ ukvarja prav z zdravljenjem krajev in pokrajin, ki jih je pohabila sodobna civilizacija, in to z akupunkturo Zemlje, imenovano »litopunktura«. Pravi, da posluša kraje. Da posluša bitja Zemlje, elementarna, vilinska bitja, s katerimi sobivamo na tem planetu. Ko jih je omenil prvič, mi je bilo nerodno, tako govorjenje se vendar ne spodobi, ne za Delo. Potem mi je razložil, da obstaja več vrst jezikov. In da lahko uporabljamo tudi jezik mistike, jezik narave, na katerega smo pozabili.

V knjigi Slovenija, čudežna, ki bo izšla jeseni, nas spet spomni, da je Ljubljanica »sveta reka«, da je Klek »sveta gora« in da je tudi Slivnica, pod katero sem zrasla, »sveta in mistična«. Tudi njegova hči Ana Pogačnik v knjigi Zemlja nas ljubi zapisuje tisto, kar ji »šepetajo« različni kraji po svetu. Za to, da lahko slišimo, je treba odvreči plasti tega racionalnega jezika, v katerega smo se oblekli v zadnjem tisočletju, in spet uporabiti mitološki, mitični jezik, kot pravi Pogačnik. Šele takrat bom morda lahko slišala, kaj mi je nekoč govorilo moje jezero, včasih divje, čarovniško, nevarno, hladno, drugič mistično, brez vode, kot površina Meseca, tretjič razlito, orjaško ogledalo, v katerem se ogleduje Slivnica.