Dobro jutro: Vinetou

Zdaj ko so bogovi (niti najmanj ne dvomim, da so bili indijanski) sredi Pariza k sebi poklicali Pierra Bricea, priznam: »Bila sem Ribana. Vinetoujeva izbranka.«

V 60. letih je Pierre Brice igral v filmu o Vinetouju, apaškem poglavarju vranje črne grive, temnih oči, z jamico v bradi, trakom v laseh in nepogrešljivim belim bratom Old Shatterhandom na vrancu ter povzročil, da so tudi po slovenski travi, tako kot po kanjonu Zrmanje, rasli improvizirani indijanski Puebli. Le da so z naših dvorišč izginjale še vrvi za perilo, iz domačih omar pa ščipalke in odeje. Kajti brez vrvi ni bilo indijanske vasi in brez odej ne vigvama, brez ščipalk pa tudi Old Shatterhanda in Vinetouja ne, dvojca brez krmarja, enega rdečega in enega bled(oličn)ega brata, ki naj bi zagotavljala mir v plemenu.

Tudi na travniku za našim dvoriščem je zrastel pueblo: na vrveh, speljanih med koli, so bile razpete odeje – vigvami na štiri vogale. Poletne počitnice, zgodnja sedemdeseta. Ko je bila vas ustanovljena, je sledila, kot je to običaj v življenju, bitka za položaje. Vsi bi na konja, tam pa prostora samo za dva. In vse bi bile prve dame apaškega vojvode. Tam pa prostora samo za eno.

Zmaga Vinetou po merilu »iz vigvama z največ ščipalkami«. Pripade mu bledolični brat, temu pripade Nšoči in poglavarju Ribana. Vloge so razdeljene, sreča v Pueblu na videz popolna – dokler Ribana ne odpotuje k bolni materi v sosednjo vas.

Vinetouja v njegovem samotnem vigvamu obišče Nšoči in predlaga, da bi za ta čas, ko Ribane ne bo, za Ribano vzel – njo … Težko je ves čas biti druga na vasi. Vinetou je odločen: »Ne in – howgh*!« Ko se Ribana vrne, od domače vasi in od poglavarja ni več niti – ščipalke …

Ribana šele čez desetletja izve za Nšočin naskok na njeno sedlo v Vinetoujevem vigvamu. Kako prav je imel Cervantes: da ježa iz enih naredi viteze, iz drugih pač – kočijaže. Howgh.

*Govoril/a sem.