Dobro jutro: Vodni zmaj

Pred približno štiri tisoč leti je Kitajsko prizadela velika poplava. Generacija za generacijo se je bojevala, pravi legenda, z vodnimi stihijami, po deželi so pustošili lakota in različne bolezni, družine so se selile in iskale varnejši kraj za življenje.

Nič ni pomagalo, ko so vladarji molili k nebu in ponujali žrtvene vole vodnemu zmaju. Poplave so še naprej morile ljudi in živino ter uničevale posevke, revščina pa je bila vse hujša.

Tako je bilo, vse dokler se ni pojavil Shun, ki ga je cesar Yao imenoval za glavnega uradnika. Shun se je hitro z molitvijo obrnil na bogove in se lotil dela. Reševal je domove in ljudi ter hkrati sklenil, da je treba Kitajsko razdeliti na kantone, in sicer tako, da bodo vsak kanton upravljali z visokega hriba, s katerega bo mogoče nadzirati pretok vodovja. Shuna so zaradi njegovih zaslug določili za naslednika krone.

Medtem ko opazujem, kako so še pred kratkim v Aziji divjale pobesnele reke, zdaj pa spet visoko valovijo tudi po Evropi, se sprašujem, ali ni spet čas za to, da na prestol sedejo modri ljudje, ki bodo znali predvsem ukrotiti reke.

Očitno se je začelo neko vodno obdobje (strokovnjaki so mi pojasnjevali, da je to pravzaprav ledena doba, vendar se začenja v drugem agregatnem stanju), zato se ljudje prepogosto znajdejo v blatu do vratu. Ko se nekoliko posušijo, se težave vrnejo.

Tudi mi kakor kitajski cesarji lahko zasipavamo oltarje z molitvami in darovi, neskončno lahko razpravljamo o posledicah ozonskih lukenj, tudi sami sebe lahko obtožujemo, ker nismo pravočasno verjeli v podnebne spremembe. In kaj nam bo to pomagalo? Spoprijeti se je treba z novim vodnim zmajem, prilagoditi politiko, graditi vasi in mesta na novih krajih, poiskati tisti Shunov hrib, s katerega je mogoče dobro nadzirati pretok vodovja. Dolgo že govorimo, da nimamo karizmatičnih voditeljev in vizionarskih programov. Zdaj imamo priložnost. Kdo bo evropski, globalni cesar Shun?