Dobro jutro: Vrtnice

Pred časom sem moral prevzeti skrb za vrtnice na domačem vrtu. Nekoliko zaradi ekološke ozaveščenosti, predvsem pa zaradi lenobe in lagodnosti jih nisem škropil z različnimi pripravki, čeprav so bile na to navajene in čeprav naj bi bil to edini učinkovit način za zatiranje bolezni, kot so črna listna pegavost, pepelovka, rja, peronospora in siva plesen.

Prvo leto so imele vrtnice kaj klavrno podobo, pravzaprav sem resno razmišljal, da bi jih kar odstranil. Tudi naslednje ni bilo veliko bolje, na srečo pa sem bil spet preveč len, da bi vzel v roke škarje, kajti tretje leto si je rastlina povsem opomogla in od takrat bujno cveti, ne da bi ji pri tem pomagal s kakršnimi koli kemičnimi pripravki.

Seveda je mogoče, da imamo vrtnarski amaterji in lenuhi zgolj srečo, kljub temu pa se postavlja vprašanje, ali z različnimi kemičnimi zvarki morebiti samo slabimo rastline, če jih prepustimo same sebi, pa si prej ali slej opomorejo in so sposobne same razviti mehanizme proti boleznim.

Lahko da je tudi pri človeku podobno. Seveda z njim ni mogoče eksperimentirati tako kot z rastlino in čakati, ali bo preživel leto ali dve brez zdravil, mogoče pa bi lahko vsaj nekoliko zmanjšali enormno število pilul, ki jih zaužije.

V razvitih državah po statistiki menda devetdeset odstotkov ljudi, starejših od 65 let, jemlje vsaj eno zdravilo na dan, neredki pa pogoltnejo tudi pet ali več različnih tablet na dan. Ta starostna meja se hitro znižuje, celo mladim predpisujejo najrazličnejše recepte. Seveda se ne čutim kvalificiranega, da bi komu solil pamet, vendarle pa bi pri težavah, ki niso življenjsko ogrožujoče, mogoče lahko preizkusili, ali se je naše telo sposobno ubraniti vsaj nekaterih bolezni. Morda pa vrtnice le niso toliko drugačne od nas.