Dobro jutro: Ždenje

Nekdo sedi v močvirju in lucidno razmišlja, marsikdo ždi v močvirju in tesnobno tuhta: v statični zaprtosti grenko melje isto. V takem razpoloženju se dobra volja hitro izpoje v slabo, a zamenjati smer ni lahko. Okolje je velikokrat močnejše od volje, sploh če ni nasmejano.

Seveda dene dobro, če se človek tu in tam zatakne v času, počaka, si odpočije in globlje razmisli, in vendar ždenje večinoma ni stanje prijetnosti: povezano je z zamudništvom, molkom, odsotnostjo in nemočjo, z vseenostjo in brezupom, lahko tudi z boleznijo in tesnobo, vsaj včasih pa tudi z lenobo. Človek se zlekne in čaka. Ali pa ga na tla pobijejo drugi in pustijo vnemar: tako kot zdaj pomagamo pehati v brezup reke preseljenih in puščamo cele generacije vse manj mladih brez pravega dela in odprtih možnosti, da bi samozavestno živeli prihodnost. Potiskamo jih v prestrašeno ždenje in s tem pribijamo v zatohlo statičnost in revščino, duhovno in materialno, vse nas.

Ne ždijo samo posamezniki, prostovoljno ali prisilno. Spi se, naj bo telesno ali mentalno, v številnih delovnih okoljih in po različnih družbenih kotih, na mestu tacajo cele družbe. Obtičijo kot vkovane, zaradi ovir, ki si jih včasih nastavljajo kar same, medtem pa drugi s pospešeno radovednostjo in odprtostjo hitijo mimo. Ni treba veliko občutljivosti, da bi začutili, kdaj se spuščamo nizko in nas spuščajo še niže, zato pa je treba samo gledati v pravo smer, da bi videli, kako se je mogoče vzpenjati visoko in še više. Ključna je smer pogleda, koga gledamo.

Optimizem ne pomeni videti dobro tudi v slabem jutru, pozitivizem je pravilno prepoznati neprijetno in se odpraviti naprej, ne da bi si pustili vzeti voljo.

Nekdo sedi v močvirju in pronicljivo razmišlja, marsikdo hoče, da se v močvirju že neha ždeti in samo tesnobno tuhtati, češ pa saj ni tako hudo, lahko bi bilo še slabše. Nikoli ne more biti res dovolj dobro, vsaj za vedno ne.