Tiskane izdaje
Ko je bil Miha še Mihec, se je neki odrasli burkaško pošalil, naj bo vsaj malce tiho, saj si lahko obrabi jezik, če bo toliko čebljal. Malček, zaprepaden nad nesluteno možnostjo človeškega bivanja, je res obmolknil, a si takoj z dlanmi pokril ušesa, češ, teh odraslih norčij raje ne bom poslušal …, saj si lahko potem zgulim tudi uhlje.
Tišina je dragoceno stanje – nastavljeno je že v otroštvu, kakor dojamemo pozneje v odraslosti, in je tudi pomembno – javno, politično stanje. V molku se dogaja zelo veliko, zato se je ob vsem trušču dobro brusiti v skrbno odmerjeni molčečnosti. Lahko je priložnost za premislek in v resnici pomeni premišljanje, morda je znamenje modrosti, tudi globljega potrpežljivega pogleda, vase in v tistega poleg, ki govori, dopoveduje in razlaga svoj prav, čeprav si ne gre delati naivnih utvar, da ni odmaknjeni molk prepogosto le bleda sled, ki jo puščajo neznanje, nevednost, nepripravljenost. Preveč jih je in premočne so, zato ni česa povedati.
A v kratkem se bomo, predvolilno hrupno, verjetno naposlušali javnega govorjenja in – če smo malo populistično poredni in plastično cinični – tudi židanega blebetanja. Drugi nas bodo želeli voditi po praznih serpentinah šarenih dovtipov in tretji nič manj popeljati skozi grenkobo prinčevske temine. Četrti bi pri tem radi dajali pomirjajoč vtis, da so se končno nehali cmeriti, spet peti tu in tam kaj povedo, kakor da bi bili mesečni. Nekdo z roba se (spet) predstavlja kot zmagovalec, spet en napoveduje, da prihaja tudi njegova doba, ambiciozni mladenič morda sam po sebi govori to ni …, medtem ko se edina jezična ženska med moškimi raje brati v domačem kot v tujih jezikih.
To bo jezikanja, verjetno tudi populističnega pogrkavanja! Čim manj politično prazno bo moralo biti, brez obrabljenih besed … – da si ne bodo Mihci, ki rastejo v odprte mladeniče, prehitro mašili ušes.
