Dobro jutro: Žívi ogenj živí

Naslonjen na kamnito polico pred odprtino krušne peči sem kot otrok večkrat ves zaripel v obraz vztrajal, da bi si natančno zapomnil, kakšnih oblik je plamen. Rad bi ga bil čim bolj natančno narisal. Pa se nobena podoba ni tako prijela v mojem spominu, da bi na papir spravil pravo razmerje in razporeditev zubljev, ki so iz bukovine švigali zdaj na eno in potlej na drugo stran, se spajali in zvijali, se trgali in med dviganjem proti velbanemu oboku peči izginjali kdove kam. Spoznal sem le, da večnega spreminjanja ni mogoče spraviti v stoječo podobo: če se zazreš v en sam hip ognja in zapreš oči, da bi ga shranil v spomin, si zamudil tisoče trenutkov, zapomnjena slika pa je le bedna in kičasta karikatura ognja. Ker ogenj ni slika, ogenj je živi čas, večno spreminjanje in nenehno poustvarjanje, presnavljanje snovi v svetlobo in toploto, vez med različnimi agregatnimi stanji, migetajoča zveza med očmi in spominom.

Žívi ogenj mi je med igranjem na paši pokazal, da je edini sposoben nastati iz nič. Samo pokončna palica med dlanmi, naslonjena na suho hrastovo ali brezovo skorjo, nekaj vrtenja in trohico moje potrpežljivosti, pa se zakadi in zažari in se namnožijo iskre, ki iz sebe iztisnejo plamenček. Je lahko še kaj bolj živega in ali je sploh čudno, da so ogenj od vsega začetka šteli za enega od štirih praelementov sveta?

Ogenj, ki nam danes gori v kaminu dnevne sobe, na rojstnodnevnih svečah, tli na konicah cigaret, se bohoti v priložnostnih kresovih in celo v tistem velikem ognju, okoli katerega so pravkar kurenti skočili v pustni čas, je v resnici prav tisti večni ogenj, ki je gorel na trskah grškim mislecem, v oljenkah rimskih cesarjev, pa v baklah na ulicah srednjeveških mest in oni v krušnih pečeh, kolikor jih še sploh imamo. Eden in isti večni ogenj. Vmes je le navidezno potihnil, ugasnil, se skril, a nekje kot praelement sveta plamenel. Da zapreš oči in ga za hip ne vidiš, še ne pomeni, da je ugasnil.