Tiskane izdaje
Na leto vas, se pravi nas, večina za RTV-prispevek odšteje 153 evrov. Dvanajst evrov in tričetrt na mesec. Marsikdo se priduša, češ, kaj dobimo za ta denar. Nekaterim se zdi program preveč dolgočasen, drugim preveč pogrošen, tretji ne prenesejo narodnozabavne godbe ob petkih zvečer, spet četrti pogrešajo več evropske auteurske filmske produkcije in dokumentarcev. Pač, javni servis, kjer nikoli ni nihče zadovoljen.
Aktualni generalni šef nacionalke je ob neki priložnosti dejal, da bi morali prispevek dvigniti za dva evra, pa bi RTV Slovenija preživela brez oglasov. Če mu gre verjeti, potem bi bil skrajni čas, da se kaj takšnega ušpiči, saj bi državna televizija tako pridobila nekaj programskega prostora, hkrati pa bi jo lahko končno že na prvi pogled ločili od komercialne konkurence. A namesto tega vam, plačnice in plačniki RTV-prispevka, vaša in naša radiotelevizija sporoča, da boste za isti denar dobili manj.
Prvega septembra bo RTVSLO namreč ukinila dopisništvo v Zagrebu. Razlog? 110.000 evrov prihranka. Prav ste prebrali. Denar, ki ga v proračun na Kolodvorski nakaže, čez palec, sedemsto ljudi, je za šefe informativnega programa takšna težava, da bodo ukinili dopisništvo v hrvaški prestolnici. Če ste morda pozabili, to je tista država, ki je pred tremi tedni zaostrila mejni spor z našo državo, kjer se ponovno prijemlje nacionalistična retorika, znotraj katere ima še posebno mesto nemarna ustaška ideologija in ikonografija, država, katere državljana so pred dnevi ugrabili skrajneži IS in ga po vsej verjetnosti obglavili, in − navsezadnje − država, kamor hodi svoje okončine namakat približno polovica Slovenije. Navsezadnje, Hrvaška nam je zadnja leta pridno podeljevala zgledno število točk na tekmovanju za pesem Evrovizije.
Skratka, gre za državo, katere notranji ustroj, zunanje- in notranjepolitični položaj ter gospodarski razvoj so vitalnega pomena za Slovenijo. In vendar modre glave informativnega programa menijo, da je sto deset tisoč evrov na leto preveč, da bi imeli v Zagrebu svojega človeka. Da ne bo pomote, o delu aktualnega dopisnika RTVSLO Vanje Vardjana bi se sicer dalo razpravljati, a tudi morebitna še tako slaba ocena njegovega dela ne upravičuje ukinitve dopisništva.
Pri pojasnjevanju te nesrečne odločitve je modrim glavam na Kolodvorski ušlo, da bodo Hrvaško zaradi geografske bližine pokrivali na alternativne načine, pa tudi iz regionalnega balkanskega dopisništva v Beogradu. Če se vam je pri tem stavku malo zaletelo, potem niste edini.
Alternativni načini seveda pomenijo predvsem spremljanje spletnih in drugih prenosov novinarskih konferenc ter dogodkov. Kar bo nacionalkina poročila o dogajanju na hrvaškem nujno oropalo za lastno perspektivo. Kajti iz Ljubljane pač težko postaviš novinarsko vprašanje v Zagreb. In če kdaj, potem so novinarska vprašanja slovenskih medijev v Zagrebu potrebna prav zdaj. Zaradi slovenske, ne zaradi hrvaške javnosti. No, če bomo imeli srečo, bodo za občasno sodelovanje poskušali angažirati zagrebškega dopisnika Dela.
Pri tezi o geografski bližini Hrvaške pa seveda lahko zgolj zavijemo z očmi. Hrvaška je zaradi svoje oblike transportno zahtevna država in že ob stalnem dopisniku v Zagrebu je bil njen jug bolj poredko na radarju slovenskih medijev. Pa se tam ravno tako dogajajo zanimive in za Slovenijo potencialno strateške reči. Kot je, denimo, hrvaško-črnogorski mejni spor na polotoku Prevlaka.
A če je šefom na nacionalki jasno, koliko denarja bodo prihranili z ukinitvijo zagrebškega dopisništva, jim, sodeč po medijskih zapisih, ni niti približno jasno, koliko bodo porabili za − režija, tuš! − grafično in scensko prenovo informativnega programa. Ha!
Res. Pri sprintu v vsebinsko irelevantnost, ki si ga je − po tem, ko je že nekaj časa kazalo na bolje − privoščila javna televizija, je nova špica informativnega programa nadvse pomembna. Morda bodo poročila o dogajanju na Hrvaškem brezvezna in omejena na uradne vire ter povzemanje tamkajšnjih medijev, bodo pa vsaj lepo opremljena. Pa v Odmevih so dobili novo mizo. Za katero bodo namesto dosedanjih dveh lahko postavili štiri goste. Tako, kot je nekoč že bilo. Kot da bi več gostov avtomatično pomenilo boljši program. Kam v to logiko spada ukinitev oddaje Tarča, tudi sam bog ve.
Morda boste za svojih 153 evrov na leto dobili manj kot zdaj, vendar vam bodo za ta denar pred poročili intonirali slovensko himno.
Ko smo včasih iskali primere zapiranja v lastni mehurček zaplotništva, ignoriranja neposredne okolice in izogibanja gledanju na stvari z različnih zornih kotov, medtem ko je ta intelektualni manko zapolnjevala mešanica populizma, medijskega rumenila in kvazipatriotizma najslabše sorte, smo navadno s prstom pokazali na Hrvaško in njene medije.
Nacionalka bo, kot kaže, poskrbela, da nam tega ne bo več treba početi. S tega vidika je ukinitev zagrebškega dopisništva pravzaprav popolnoma razumljiva poteza.
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
