Tiskane izdaje
Bilo je to še v časih, ko je juice-vodka veljala za izborno pijačo mladine v zgodnjih dvajsetih, ko se je primerno, hm, razpoložena ekipa vštevši podpisanega kotalila od Zoisove piramide navzgor proti Aškerčevi, se navduševala nad cesto brez prometa in navdušenje energično izražala.
Ker se je vse skupaj dogajalo tako rekoč pod obzidjem Križank, je sledil pristop redarja, ki nas je vljudno, a s tonom, ki ni vajen zavrnitve navodila, prosil, če se lahko odlijemo kam drugam. Ker je za obzidjem ravno potekala ta ali ona prireditev ljubljanskega festivala. Z druščino smo takrat ubogali, kaj smo pa hoteli. Bile pa so tudi priložnosti, ko se glasne posadke niso pustile tako enostavno prestaviti.
Če so takrat, pred mnogimi leti, zapirali Zoisovo, so lani in letos zaporo okrog Križank poostrili in vanjo vključili tudi nesrečni parkec za Križankami. Kaj je sledilo, seveda veste. Vključno z grafiti proti elitizaciji na pročelju kulturne dediščin.
Debata, ki jo je sprožila - recimo ji tako - afera Parkec je večplastna in vsaj z nekaterih vidikov dobrodošla. Javni prostori, kar park za Križankami vsekakor je, so skupna dobrina, praktično iztrgana drugim namembnostim mestnega prostora. Zato se vedno najde bistra glava, ki bi namesto parka zgradila kakšen šoping center. Včasih takšni protesti potem prerastejo v protivladne demonstracije. Kot, denimo, pred dobrima dvema letoma v turškem parku Taksim Gezi.
A še preden začnemo iskati ljubljanskega Recepa Tayyipa Erdogana, velja pripomniti, da je stvar izbruhnila na koncertu zasedbe 2Cellos, ki - čeprav odrsko in glasbeno efektna - vendarle spada zgolj v kategorijo cover-bandov.
Podatek ni nepomemben, sploh v kontekstu sklicevanja na tradicijo, ki da narekuje ždenje v parku in celo plezanje po drevesih v želji po uživanju na koncertu brez vstopnice.
In tu je, zdi se, ključ za razumevanje cele zgodbe. Če ne nekaj tradicionalno, še ne pomeni, da ni dokaj neumno. Hipstersko romantiziranje posedanja v parku, vlečenja na ušesa in občasnega motenja obiskovalcev Križank je eskaliralo v debato o zapiranju javnih prostorov, komercializaciji in domnevni elitizaciji Križank ter Festivala Ljubljana kot nosilne prireditve.
Če kaj, potem dejstvo, da je zapora parka, ki so jo izvajali že lani, postala problem šele ob letošnjem koncertu 2Cellos in kasneje ob musicalu Mamma mia (dveh relativno pogrošnih prireditvah) dokazuje, da problem ni elitizacija Festivala Ljubljana. Kvečjemu obratno. Zapiranje parka ob nastopih kakšnih bolj obskurnih izvajalcev, ki jih ne najdemo na lestvicah popularne glasbe, pač ne zmoti dovolj ljudi. Oziroma drugače: komur Hauser, Šulić in Abba predstavljajo elitizacijo, ta se mora prevprašati o lastnih kulturnih standardih.
Zapora parka ob Križankah torej ni elitizacija. Slednje v Sloveniji na kulturnem področju z izjemo kake Ane Netrebko ali pred davnimi leti Luciana Pavarottija sploh ne poznamo. Pa še takrat po pravilu nastane cel halo zaradi cene vstopnic in dejstva, da pol Slovenije zaprosi za novinarsko akreditacijo.
Ne, zapora parka za Križankami je zgolj poskus malo bolj resne monetizacije ljubljanskega festivala. 2Cellos sta trenutno vroča roba, pa četudi imata zgolj par avtorskih komadov. In če ju ljudje trumoma prihajajo gledat se spodobi, da za svoj denar dobijo vsaj približno tisto, kar so plačali. Kar ne vključuje gratis komentarjev iz parka ob prizorišču. Ne glede na to, kako redki ali pogosti so.
Na tej točki seveda pojavi vprašanje, kaj od Festivala Ljubljana sploh hočemo. Če naj bo to festival, ki vsaj v regionalnem smislu vendarle nekaj pomeni in ki privablja tako publiko kot nastopajoče izven slovenskih meja, potem pač morajo prireditve dosegati neke minimalne standarde. Nadzor hrupa je eden izmed njih. Kot kaže anekdota iz začetka tega teksta, zapora prometa ni nujno dovoljšen ukrep.
Če pa naj bo to - spet romantiziranje, hudi konkurenci navkljub - festival zgolj za Ljubljance in Ljubljanke, potem so seveda kakršnekoli zapore nesprejemljive. Pa četudi to pomeni prevlado irelevantnih odrskih nastopov, ki ne služijo ničemur drugemu kot instantni gratifikaciji. Tako bi bil park ob Križankah vedno in brez izjeme dostopen, že čez nekaj let pa bi ga najverjetneje krasila tudi manjša nagrobna plošča, na kateri bi pisalo, da je na drugi strani zidu nekoč potekal Festival Ljubljana.
Morda bi bil nagrobnik lahko celo pografitiran.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
