Tiskane izdaje
V sopari neke poletne sezone v prvi polovici devetdesetih let sta Marcel Štefančič, jr. in Ervin Hladnik Milharčič v Mladini objavljala fiktivno špijonsko serialko z naslovom James Bond v Sloveniji. Center dogajanja je bil postavljen v enega od ljubljanskih hotelov, ki je bil središče operacij na Balkanu za vohune (oziroma, kot sta jim rekla, vohone) z vsega sveta.
Poletni snopič, v katerem se glavnemu junaku na koncu strga film in začne na steno celice v umobolnici pisati »Bilo kuda, Udba svuda«, je bil dobrodošlo razvedrilo v času, ko je Slovenija izgubljala nedolžnost z afero Hit, Evropa pa z balkansko morijo. Pač, klasični »vsakršna podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je naključna«.
A Štefančiču in Hladniku Milharčiču je uspelo še nekaj: precej natančno sta namreč napovedala prihodnost. U zemlji pa i šire, kot se je včasih reklo. Hotela ali ne, sta napovedala svet, v katerem agendo določajo paranoiki in profesionalni dilerji teorij zarot, kjer je realnost sveta okoli nas odvisna od tega, kateri televizijski kanal gledate, in kjer imajo zgodbe vedno nadaljevanje, ne glede na to, kolikokrat se v resnici končajo.
Pojav, recimo mu vohonjenje, lahko dandanes opazimo skorajda povsod, predvsem pa tam, kjer njegovi razpečevalci nimajo odgovora na izzive današnjega časa. Zaznali ga boste, denimo, med proticepilci, chemtrailerji in političnimi skrajneži vseh barv, vonjev in okusov.
V Združenih državah Amerike je tako nastala »alt-right«, alternativna desnica, nativistična, plemenska in nastrojena tako proti trgu in kapitalizmu kot tudi proti vsakršni raznolikosti, najsibo to različnost mnenj, vere, rase, spolne usmerjenosti ali česa tretjega. Njihov aktualni adut je Donald Trump (a le, dokler mu ne poteče rok uporabnosti). Zahodna Evropa ima stekle evroskeptike tipa Geert Wilders, Marine Le Pen in Nigel Farage, Vzhodna Evropa pa take, kot so Viktor Orbán, Robert Fico in Jarosław Kaczyński.
A narativi, ki jih oblikujejo ti in takim podobni ljudje, so zastrašujoče učinkoviti in smrtno nevarni. Kar vprašajte Jo Cox, če se jo sploh še kdo spomni. Orbánov napovedovani zid se pa tako ali tako zdi demo verzija Trumpove fantazme.
Po drugi strani pa smo v Blatnem dolu, kamor bi se alt-right, Farage in Orbán nekoč lahko hodili učit, kako lansirati vseobsegajoče teorije zarote, ostali zaciklani v trikotniku med Udbo, Milanom Kučanom in Murgl(j)ami. Pri čemer sta zadnja dva zgolj iteracija prve. Kar poglejmo. Morilec v izolski bolnišnici? Udba. Izgon Marjana Podobnika iz SLS? Udba. Kandidatura Danila Türka za šefa OZN? Udba, jasno.
Branje tovrstnih udbovskih člankov je svojevrstna pregreha. Pa ne ker bi redili ali bili kakorkoli drugače razvratni, pač pa preprosto zato, ker so tovrstnega napihovanja nepomembnih detajlov navadno sposobne zgolj tračarske revije, ki pišejo o počitnicah slovenskih estradnikov na hrvaški obali. Po drugi strani pa zdaj vsaj veste, kako je videti, ko gredo kvazi-špijončki k frizerju.
Tem vohonom se mora verjetno zdeti prav nobel, ko takole preiskujejo tisoče in tisoče strani zapiskov tajnega policijskega aparata. Ko berejo, čeprav dolgočasne, podrobnosti, imajo verjetno občutek, da so s svojimi preiskovanci na »ti« in da so na neki prenesen način v tistem hotelu, kamor sta Štefančič in Hladnik Milharčič postavila špijonsko akcijo. Da so, skratka, v središču dogajanja. Pomislite, kakšna katastrofa čaka te ljudi, ko bo s tega sveta odšel še zadnji človek s tega ali onega udbovskega seznama. Saj ne bodo vedeli, kaj početi v življenju.
Po drugi strani pa... Bilo kuda, Udba svuda ...
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
