Tiskane izdaje
Te dni je po svetovnih medijih potekala zadnja iteracija komedije z naslovom Kje se bosta Trump in Putin srečala prvič. To je, spomnili se boste, tista igra, v kateri bi na vsak način vlogo rada dobila tudi Slovenija. Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo to, da se v Blatnem dolu s to možnostjo bolj ali manj resno operira. Zdi se, da se je vse od srečanja Bush-Putin leta 2001 v teh krajih zasidralo prepričanje, da je Brdo pri Kranju neke vrste novi Reykjavik, medtem ko voditelji velesil čakajo v vrsti za to ali ono srečanje na vrhu.
Lani jeseni so tako skoraj vsi vodilni slovenski mediji (pričujoča spletna domena je častna izjema) pograbili izjavo poslanca ruske dume Nikonova, češ da naj se The Donald in Vladimir srečata v Sloveniji. Kot da bi šlo pri vsem skupaj zgolj za vprašanje usklajevanja urnikov.
A časi, ko smo se pod Alpami znali iti zunanjo politiko in tovrstne dogodke umeščati v širši kontekst političnega in diplomatskega dometa države (ki je takrat krepko presegal njeno dejansko velikost), so nepreklicno minili.
Danes je stvar taka, da nas dogodki prehitevajo, zunanja politika je, tako se zdi, predvsem re-aktivna (in ne pro-aktivna), pa tudi zunanjepolitična strategija države, ki smo jo predlanskim dobili po silnih mukah, je sicer dobrodošel, a v ničemer prebojen dokument. Zato je seveda na mestu vprašanje, čemu bi tovrstno srečanje, tudi če bi se zgodilo, sploh služilo. Razen seveda sončenju lokalnih veljakov v sijih sv. Donalda in sv. Vladimirja in še malo bolj številnim zapisom o naravnih lepotah Slovenije.
In za to pravzaprav gre. V odsotnosti resnih zunanjepolitičnih ciljev se odpira prostor za solistične akcije in piarovske manevre, ki so − četudi potekajoč na mednarodnem odru − namenjeni predvsem domači porabi, pa čeprav gre vse skupaj na račun tiste malo kredibilnosti, ki jo Slovenija na mednarodnem odru ohranja.
Ko je takratni premier Pahor precej neposredno (in neposrečeno) lobiral za dvajset minut z ameriškim predsednikom Barackom Obamo, je bolj ali manj dobil, kar je hotel. Dobro, ni bilo ravno dvajset minut, tudi zameril se je marsikomu, a teme, ki jih je takrat načenjal Pahor, so bile dejansko precej pomembne in vse skupaj je imelo neki smisel.
Dandanes pa, tako se vsaj zdi, predsedniku države Pahorju ni niti nerodno več, ko hodi po svetu z napol izdelanimi pobudami tipa srečanje Trump-Putin. Če nič drugega, je zgodba dovolj dobra za politične tabloide, ko pa sledi neizbežno srečanje z realnostjo, domača publika to dobrohotno pospremi z »no, vsaj poskusil je«. Kot da bi bila diplomacija olimpijska disciplina, kjer je zgolj pomembno sodelovati. Njegove prav tako improvizirane mirovne pobude v Ukrajini pa tako in tako nihče več ne omenja.
Da ne bo pomote, z ambiciozno politiko (zunanjo in vso drugo) ni nič narobe. A med ambicijami in iluzijami je precejšnja razlika. In navsezadnje, kdo sploh potrebuje Donalda in Vladimirja, ko pa je Slovenijo obiskal kar sam Chuck Norris.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
