Tiskane izdaje
Človek, ki je svojčas polnil stadione širom po Hrvaški v Lijepi njihovi, zdaj že težko napolni dvorano. Resnici na ljubo, takšna je usoda skoraj vsakega balkanskega pevca, ki − če si sposodimo legendarnega Eda Maajko − kot svoj drugi album izda »Best of ...« in potem živi od stare slave.
No, nekateri poskusijo srečo v tujini in Thompson je očitno precej znižal merila. Festivalna dvorana na mariborskem Lentu namreč sprejme 1500 ljudi, kart pa so prodali nekaj čez tisoč. Kar je približno sedemdesetkrat manjši domet, kot ga je domovinsko-vojni stihoklepec imel pred točno desetimi leti. Junija 2007 je namreč na zagrebški Maksimir prišlo sedemdeset tisoč ljudi. A tako pač je. Pomanjkanje popularnosti se lahko nadomešča tudi s povečevanjem kontroverznosti, kar nujno pripelje do točke, ko je vsem vpletenim rahlo nerodno.
Ni težko ugotoviti, da je prepoved Thompsonovega koncerta iz varnostnih razlogov mariborskim in slovenskim oblastem prišla še kako prav. Da ne bo pomote, mariborski policiji kaže verjeti glede ocene varnostne situacije v zvezi s koncertom, a dejstvo je, da ta hip ta ocena služi predvsem kot izgovor za prepoved koncerta, za katero so mnogi tako ali tako navijali. A prepovedati koncert zgolj zato, ker se ponavadi na njem dogaja malikovanje fašizma, se marsikomu zdi poseganje v svobodo govora.
A tudi v tem primeru gre za skrivalnice. Branitelji svobode govora (oni pravi, ne tisti, ki z njo opletajo samo zato, ker delijo Thompsonov stekli antikomunizem) se namreč skrijejo za eno od iteracij teze Evelyn Beatrice Hall, ki je na začetku 20. stoletja zapisala »ne odobravam tvojih stališč, a se bom do smrti borila za to, da jih boš lahko izrekal«.
Tovrstno srednješolsko viteško pojmovanje svobode govora je precej načelo dvajseto stoletje samo, ko je v več verzijah pokazalo, kaj se zgodi, ko sovražni govor in hujskaštvo dobita prosto pot. Hec je namreč v tem, da se sovražni govor ne zmeni kar prida za svobodo govora (pa čeprav je ima polna usta), in tisti, ki ga uporabljajo, želijo predvsem utišati manjšine in ranljive skupine. To je tudi bistvo dobrega, a dolgega zapisa Yonatana Zungerja na to temo.
Povedano drugače: skrivati se za svobodo govora kot opravičilo za dopuščanje sovražnega govora nas bo te svobode prej ali slej oropalo.
Za plastičen primer je, kakšno naključje, poskrbel kar Thompson sam. Njegov menedžer je namreč poskušal postavljati pogoje, pod katerimi bi samozvani roker dal intervju POP TV. Kot je na twitterju zapisal kolega Jure Tepina, so bili pogoji takšni, da vanje niso mogli privoliti. Kajti ko kontroverznega pevca ne smeš opisati z besedo »kontroverzen«, potem je jasno, kaj si dotični misli o svobodi govora.
Mimogrede, zdi se, da pri apologiji Thompsona, ki jo je nacionalka objavila minuli ponedeljek v Tedniku, tovrstnih pogojev sploh ni bilo treba postavljati. Hecno, ko zasebni medij bolje razume javni interes od javnega.
Seveda pa se skrivalnice igrajo tudi Thompson in njegovi blatnodolski feni. Pevec namreč vztraja, da s fašizmom in poveličevanjem ustaštva nima nič. Pri tem se skrije za stavek »jaz svoji publiki ne morem ukazati, kako naj bo oblečena« in doda še kanček moralnega relativizma, češ da gre za spopad dveh svetovnih nazorov, pri čemer je njegov, jasno, pravi, bogaboječ in domoljuben, oni drugi pa, kaj bo drugega, komunističen. Pa čeprav je potrebnih le par klikov po njegovi spletni strani, da se zaletite v ustaško ikonografijo.
Torej, če naj mu verjamemo, Thompson sovražnega govora ne premore. Kar nas pripelje do nujnega sklepa, da je panika glede svobode govora odveč. Kajti če Thompson res ni fašist, zakaj se potem te dni pod Alpami brani pravica fašistov do koncertiranja?
Da bi bila dilema vredna resne obravnave, mora Thompson najprej javno priznati, da je njegova poetika proustaška in da flirta z ideologijo kolaboracionistične NDH. Potem se šele lahko pogovarjamo o tem, ali sme fašist na oder ali ne.
V resnici tisto, kar se te dni lomi v Sloveniji, ni svoboda govora, pač pa svoboda podjetniške pobude. In ta je, vsaj kar se Thompsona tiče, v precej dobri koži. Vsaj sodeč po dobrem milijončku evrov, ki ga je pred kratkim pljunil za novo hiško v Splitu. In zdaj, ko so njegov koncert prepovedali ne le na Nizozemskem ter v Švici in Avstriji, pač pa celo v Sloveniji, je seveda lik vsaj za nekaj časa spet postal vroč. Za njegovo promocijo pa po novem ne skrbijo več slovenski mediji, pač pa hrvaška predsednica in hrvaški premier osebno.
Skratka, šuški bodo še nekaj časa pritekali in kdo ve, morda mu bo uspelo spet napolniti kakšno resno dvorano.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
