Dobrodošli v džungli: spolzek teren

Hrvatje so v novi družinski zakonik zapisali tudi otrokove dolžnosti. Tako je otrok dolžan spoštovati svoje starše.

Objavljeno
09. oktober 2014 11.04
Aljaž Pengov Bitenc
Aljaž Pengov Bitenc

V prilogi za starše v reviji Cicido so objavili članek o novem hrvaškem družinskem zakoniku, ki je sicer na področju zakonskih zvez za svetlobno leto ali dve naprednejši od trenutne slovenske ureditve. A Hrvatje so v svoj zakonik zapisali tudi − pazite − otrokove dolžnosti.

Tako je otrok na Hrvaškem dolžan spoštovati svoje starše in jim pomagati pri opravilih v družinski skupnosti skladno s svojo starostjo in zrelostjo ter biti spoštljiv do družinskih članov. Še več, otrok, ki je starejši od 15 let in ki že služi z delom, je po zakonu dolžan prispevati k svojemu vzdrževanju in šolanju.

Članek v nadaljevanju korektno in problemsko zastavi smiselnost takšne ureditve in konča z ugotovitvijo, da bi bilo morda vendarle bolj smiselno tovrstne stvari prepustiti vzgoji. Cicido ni napačna revija. Tako za otročad kot za nje roditelje. A ko zamisli o zakonsko urejenih otrokovih dolžnostih omenite staršem, ki po možnosti ravno tisti trenutek preživljajo že n-ti izpad trme pri svojem otroku ali pa se jim je najstnik ravnokar zaprl v sobo in grozi, da nikdar več ne bo prišel ven, boste deležni glasnih vzklikov, da tile Hrvati niso od muh in da vedo, kako se rečem streže.

A če pustimo ob strani probleme z izvajanjem takšne zakonodaje (kaj boste naredili, ko sem vam triletnik usede na tla in kriči od jeze? Poklicali policijo?), leži past tovrstnega lahkotnega klepanja zakonskih določb nekje popolnoma drugje in je v ameriški politični kulturi poznana kot slippery slope issue, v Blatnem dolu pa temu radi rečemo spolzek teren. Kar je bolj ali manj eno in isto, le da je v času, ko pol države gleda ameriško verzijo nadaljevanke House of Cards, kategorialni aparat tamkajšnjega političnega sistema spet bolj seksi.

Namreč: že samo dejstvo, da določba o otrokovih pravicah obstaja, daje možnost državi, da nekje v prihodnosti veliko bolj poseže v razmerja med družinskimi člani. Ureditev, ki kodificira zdrav razum in splošno veljavne standarde lepega vedenja, je na prvi pogled videti povsem nedolžno.

A če je bilo za njeno potrditev v parlamentu treba opraviti resno razpravo, tako v poslanskih klopeh kot v družbi, je zdaj dovolj en sam nedolžen amandma, pa bo nenadoma država, denimo, diktirala, kdo v družini je priden in kdo ne, kdo mora plačevati za bivanje pri starših in − če gremo malo dlje − do kdaj so otroci sploh lahko pokonci, in pošiljala inšpektorje, da pregledajo domačo nalogo.

Gre za efekt snežne kepe: na začetku se stvar le stežka premakne. A ko se začne premikati, jo težko ustaviš, ker ruši vse pred seboj. Podoben primer se je, denimo, tako rekoč povsod po svetu zgodil z »varnostjo«, katere industrija predstavlja že kaj lep kos BDP-ja. Na začetku je šlo zgolj za »poostrene ukrepe« na letališčih, danes pa smo podvrženi full body scanom, nenapovedanim pregledom prtljage, dokazovanju, da vaš laptop ni bomba, in kdo ve kaj še.

Vse to se seveda ni zgodilo čez noč in zelo verjetno tudi ni del kakšnega masterplana, ki bi iz sveta okoli nas načrtno delal futuristično distopijo z razbohotenim varnostnim aparatom. A zgodilo se je prav to. Ker je šel prvi varnostni paket ukrepov po 11. septembru lepo po kolektivnem grlu ljudstva, žejnem varnostnih zagotovil, so mu tako rekoč brez težav sledili vsi nadaljnji ukrepi. Z vsakim smo bili malo manj svobodni a (domnevno) malo bolj varni. Kot žaba v vodi smo se počasi kuhali, dokler niso okoli nas zgradili sveta, ki pred petnajstimi leti sploh ni obstajal drugje kot v glavi kakega pisca teorij zarote. Zato so ideje o uzakonjenju otrokovih dolžnosti, kot jih predstavlja hrvaški družinski zakonik, še kako sporne. Ne zaradi idej samih, pač pa zaradi možnosti za njihove spremembe.

Tako v časih, ko si množično želimo, da bi namesto nas kdo udaril po mizi, ideje o zakonski ureditvi odnosov v družinah z lahkoto padejo na plodna tla, na spolzkem terenu pa potem oddrsajo kolikor se da daleč od trenutnih razmer. In tako v nedogled. Kajti, ko si oblast enkrat prisvoji pristojnost, se ji le stežka odreče. Ponavadi ji jo je treba vzeti.

***

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).

Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.