Dobrodošli v džungli: Vzgajajo odrasli ali omejenci?

Da na tem svetu obstaja vzporedno vesolje facebook skupin za starše, cenjeni publikum seveda ve. Čas in prostor sta v tem že tako virtualnem vesolju ukrivljena nekoliko drugače, zato tam notri stvari niso videti takšne kot v resničnem svetu. Kajti čeprav znajo biti te skupine koristne, se sem ter tja zgodi, da vanje zajadra kakšna kolosalna neumnost, ki na ta način dobi nesluten pospešek, in še preden lahko rečete »logout«, se vam na vseh mogočih družbenih omrežjih rola ena in ista vsebina. Viralc, ki postane virus, tako rekoč.

Oni dan se je tako zgodilo, da se niti avtor teh vrstic ni mogel izogniti zapisu nekega Borisa Pišota Vzgajamo otoke ali omejence, katerega objave so bile navadno pospremljene z izlivi strinjanja, v smislu, končno je nekdo prav povedal, rekel bobu dylan, postavil to razvajeno mularijo in njihove starše na pravo mesto in oh in sploh.

Pišotov tekst, ki v uvodu ugotavlja, da so še pred štirimi ali petimi desetletji šest- do sedemletni otroci znali nabrati vejevje, zakuriti ogenj in v gozdu preživeti eno noč, je v Blatnem dolu naletel na idealno zmes sentimentalnega vračanja v preteklost (ko smo bili mi mladi ...) in modernega zgražanja nad permisivnostjo šolskega sistema, irelevantnostjo učnih vsebin in starševanja, ki deco zavija v vato in na govorilne ure v šolo hodi z odvetniki.

Da ne bo pomote, za starše, ki svojo delinkventno mularijo že od malih nog učijo, da so posledice njihovih ravnanj odvisne predvsem od tega, kako dobrega advokata si lahko privoščijo, obstaja poseben krog pekla. Prav tako za tiste učitelje, ki so že zdavnaj obupali in delujejo le še po liniji najmanjšega odpora.

A če bi bilo na tem svetu kaj pravice, potem bi se moralo tudi tistim, ki kimajoče delijo tak ali podoben zapis, posušiti vse, razen obešenega perila.

Kajti bolj ko ga berete, bolj se zdi, da je nekdo iztrgal par strani iz kakšnega starega učbenika za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito in jih objavil na spletu. Priprava ognja za sedemletnike? Sposobnost planiranja porabe hrane na nekajurnem pohodu? Priprava privzdignjenega ležišča iz suhih vej? Bi morda tudi hitro lekcijo kopanja tankovske luknje in priprave molotovke? Ker NNNP.

Saj ni, da osnove gibanja v naravi nimajo smisla, a če smo čisto iskreni, se generacije konec sedemdesetih in kasneje v šolah v naravi nikoli nismo učili postavljanja zavetja iz dračja in smrekovih vej, kaj šele da bi nam na kraj pameti padlo, da bi imeli vedno ob sebi sekiro. Še pipce, o katerih avtor besedila zgroženo ugotavlja, da jih nihče ni imel s seboj, so nam takrat gladko pobrali. Pa to ne pomeni, da danes ne hodimo v hribe ali ne znamo ujeti ribe na trnek.

Otroci danes primarno potrebujejo druge vrste sposobnosti, ki jim (včasih dobesedno) pomagajo preživeti v današnjem svetu: recimo, kako varno prečkati štiripasovnico. Kako potovati z avtobusom. Ali kako se izogniti neznancu z bonboni.

Zato deljenje takšnih zapisov po raznih forumih in družbenih omrežjih, z obveznimi pripisi tipa »ta svet gre k vragu«, ne služi ničemur razen utrjevanju (lažnega) občutka brezizhodnosti (kam gre ta svet), retuširanega spomina na otroštvo (mi smo to znali, včasih je bilo bolje, ko sem bil jaz mlad ...) in prihajajoče apokalipse, ki da je za naslednjim vogalom (prihaja nova kamena doba!). Da se tovrstni pozivi nazaj k naravi in zavračanju tehnologije dogajajo − heh − na facebooku, pa je še posebej ironično.

Otroci, ki vam za šalo prenastavijo mobilni telefon, vas učijo uporabe tablice in mimogrede postavijo še kak spletni strežnik, pač ne morejo biti omejeni, uporaba noža gor ali dol. Se pa da razpravljati o omejenosti tistih, ki so zapis delili skupaj svojimi avtarkično-moralističnimi pripombami. Še posebej ko ugotovite, da gre za srbski tekst, ki je v resnici precej inteligenten oglas za proizvodnjo nožev in adrenalinske ture, ki sta glavni dejavnosti avtorja originalnega besedila.

Zato se bolj kot to, kakšne otroke vzgajamo, izplača vprašati, kdo te otroke vzgaja. Odrasli ali omejenci?