Dobrodošli v džungli: Zadnjič

Če hočeš zmagati, ne smeš izgubiti. To je, sodeč po nekaterih virih, admiralu Nelsonu v bitki pri Trafalgarju leta 1805 dejal Broj Jedan. In glede na to, kaj se zadnje čase dogaja v njej, se vedno bolj zdi, da je domača politika, kjer bi vsi radi zmagali, a za to ne naredili prav dosti, ušla iz stripov o Alanu Fordu in tajni grupi TNT.

Ko človek gleda manevre, ki jih izvajajo blatnodolski velmožje (kajti večinoma gre za pripadnike šibkejšega spola), se skorajda nagonsko vpraša, kaj se dogaja v ozadju. Saj vendar ne gre, da bi bila vsa ta igra tako zelo naivna in na prvo žogo. A to je, žal, le še en dokaz, da so teorije zarote zgolj odraz nezavedne želje ljudi po tem, da bi obstajala skupina posameznikov, ki ve, kaj dela.

Tako pa je vse skupaj le precej žalosten in uvel pušeljc prežvečenih zamisli, ki zgolj dokazujejo intelektualno in idejno izpraznjenost slovenske politike in vsega, kar frli v njeni orbiti. Morda se sliši kruto in vsegliharsko, a tako je.

Oni dan smo tako brali, da so se pri NSi domislili hude novotarije, Demos imenovane. Povezovanje na podlagi programskih točk, ne glede na svetovnonazorsko usmerjenost strank, je tako boleče naivna in nedomišljena ideja, da je lahko mladince v NSi malo sram. Da se pri tem še šlepajo, kot se reče, na tisti Demos iz 90-ih, kjer so bolj po naključju kot ne krščanski demokrati postali najmočnejša stranka, pa kaže nemarno zamenjevanje vzroka in posledice.

Da so zaradi, resnici na ljubo prozornega, manevra NSi v nekoč sestrski SDS doživeli živčni zlom, ni nič nenavadnega. Kajti točno dve leti mineva, odkar so v Stranki želeli izvesti to isto reciklažo prežvečene ideje, seveda pod mentorstvom človeka, ki po novem ne zna črpati niti kredita, kaj šele kakšne inovativne politične misli.

SDS se je raje zatekla k angleški UKIP in njihovi hujskaški propagandi, ko je obelodanila program na področju notranjih zadev, kjer – če povzamemo – prevladujejo Udba in migrantske horde. Ikonografija je temu ustrezna in v celoti sledi Nigelu Farageu. Manjka samo še avtobus, na katerem bi pisalo, koliko denarja na teden bo Stranka prihranila v zdravstvu, če boste glasovali zanjo.

Seveda bi bilo odveč misliti, da so na levici ideje kaj bolj originalne. V stranki, ki vam je podarila Teš 6, so se tako perspektivni kadri množično drli slikat v Dražgoše. Dobro, zgodovina poraza na poraz do končne zmage je seveda slavna in mitološka, a vseeno je nasmeh bolj grenak, ko v osnutku programa za veličastno prihodnost, kjer so mladi šele nekje na koncu, piše, da so se v SD prenovili in veliko naučili iz lastnih napak. Ta stranka je svojo prenoviteljsko fazo enkrat že dala skozi, pripomba o učenju na lastnih napakah je pa hud cinizem, če pomislimo, da je bila SD članica treh od zadnjih štirih vladajočih koalicij ter da bomo njihovo najhujšo napako na položnicah za elektriko plačevali državljani. A če v (sicer ličnem) programskem dokumentu že ne najdemo nobene res prebojne ideje, nas lahko pomiri dejstvo, da na vsaj štirih mestih najdemo pahorjansko frazo »naši ljudje«.

Ko smo že pri pomanjkanju idej, gledati sindikate javnega sektorja, kako so šli na ulico po tisto, kar jim je bilo odvzeto v imenu reševanja krize, je bilo malenkost mučno. Pa ne zato, ker bi jim človek ne privoščil višjih plač, pač pa zato, ker nikomur ni prišlo na misel, da bi zahteval nekaj, kar bi v resnici koristilo vsem državljanom, denimo znižanje stopnje DDV na predkrizno raven, ne pa da se dajejo zgolj za svoj kos pogače in tako zgolj razpihujejo umetno ustvarjeno sumničavost med javnim in zasebnim sektorjem.

O Levici ne kaže pretirano zgubljati besed. O stranki, seveda, ne o ideološkem polju, čeprav tudi slednje ni v dosti boljši koži. Še tisto malo, kar jim je neslo prek preslikave grške Syrize v Blatni dol, so jim pobrali drugi. Pa čeprav na koncu človek ni več čisto prepričan, kaj je huje: to, da je Levica dejansko s solo akcijo na začetku mandata poskušala doseči priznanje Palestine, ali to, da jim je vladajoča koalicija zgodbo ugrabila tik pred volitvami.

Je pa seveda res, da tudi če se zunanjemu ministru Erjavcu manever s Palestino ne izide (denimo, da se mu ameriški odpravnik poslov najavi na kavo in mu napne par krepkih), se lahko vedno vrne k »mojim upokojencem«, zahteva še kakšen dvig pokojnin in rezultat ne bi smel izostati.

Kje je v tej zgodbi SMC? Najbrž niti sami ne vedo čisto. Po vsej verjetnosti so nekje med neoprijemljivimi besedami o morali in novih obrazih z začetka mandata ter umazano banalnostjo štirih let vladanja, v katerih so dežurni varuhi moderne politike posegali po preizkušenih in nič kaj originalnih orodjih postavljanja žice na meje, zaostrovanja priseljenske politike, povečevanja pooblastil vojski in na drugi strani velikih infrastrukturnih projektov ter reform, pospravljenih na dno nekih predalov.

A največja tragedija vladavine SMC ni v tem, da ni izpolnila svojih obljub (te so bile praktično neizpolnljive). Tragedija je v tem, da je bila njihova vladavina tako zelo generična, da bi se lahko pod njo podpisala katerakoli druga stranka, pa nihče ne bi opazil razlike.

Zato njihov glavni test šele prihaja. Če bo SMC v naslednjem mandatu ostala v opoziciji, potem se ji kaj lahko zgodi usoda stranke Alenke Bratušek, ki je iz stranke nekdanje premierke degenerirala v obskurno strančico, ki lahko zdaj zgolj razmišlja o tem, ali bi se morda spet združila z Pozitivno Slovenijo. Tokrat zunaj parlamenta, na pokopališču strank.

Zato bi bilo dobro, ko bi narod pod Alpami tudi za Stranko Marjana Šarca ne gojil prevelikih upov. Ne zato, ker bi bil Šarec kakorkoli slabši od trenutne ponudbe, ampak ravno zato, ker ni. »Povedati tako, kot je« pač ne more biti temelj političnega programa. Tak niti za okoli bajte ni dovolj dober, kot se reče.

Če kaj, potem Slovenija v tem volilnem ciklu potrebuje eno ali več strank (po možnosti raznih svetovnih nazorov), ki so sposobne na družbene probleme gledati drugače kot skozi prizmo radikalnega ohranjanja statusa quo. Če naj sugeriramo nekaj ključnih tem: podnebne spremembe, energetska varnost in varovanje zasebnosti, nevtralnost interneta in poglabljanje Evropske unije, da o univerzalnem temeljnem dohodku sploh ne izgubljamo besed.

A resnici na ljubo, štiri mesece pred volitvami je za kaj takega pozno. Zato bi bili lahko zadovoljni že z alanfordovsko Stranko resnice: »Mi ničesar ne obljubljamo in obljubljeno tudi izpolnimo.«

To je to, kar se džungle tiče. Pa zdravi ostanite.