Tiskane izdaje
Če se svet ni ravno ukvarjal z možnostjo nuklearne vojne, kjer si, kot je nekdo poetično zapisal, prav na obletnico Hirošime in Nagasakija nasproti stojita Debelinko in Malček (pri čemer bralcem prepuščamo, kdo je kdo) ali pa se, bliže nam, boji apokalipse v obliki potresa in cunamija na Jadranu, se je te dni škandaliziral okoli seksizma v programerskem cehu oziroma v Silicijevi dolini. Povod za to je bilo deset strani izpod tipkovnice programerja v korporaciji Google, ki je, če povzamemo, imel precej povedati čez politiko družbe glede vključevanja manjšin in preseganja delitev med spoloma. Na koncu se je pogovoril s kadrovskim oddelkom in se znašel na cesti.
Življenje ima včasih krut smisel za humor.
Debata je potekala (in še poteka) na več ravneh. Nekatere so bolj zabavne, druge precej abotne. Med zadnje gotovo spada teza, da je inženir Damore zgolj izkoriščal pravico do svobode govora, češ, saj je zgolj povedal svoje mnenje in kakšen fašizem je zdaj to, da se človeka zdaj zaradi tega meče iz službe. Nenadoma so bili dovčerajšnji borci za prosti trg delovne sile in podjetniško svobodo hudi zagovorniki državnega nadzora nad pobesnelo korporacijo, ki tako grdo ravna z zaposlenimi.
A kar je najbolj zanimivo in hkrati precej simptomatično, je, da so se, tudi v Blatnem dolu, o besedilu večinoma prerekali moški. Ženske, kadar so se oglasile, so bile precej enotnega mnenja, da je inženir Damore večinoma pisal mizogine neumnosti.
Jamesu Damorju sicer ne bo hudega. V hipu je postal ljubljenček reakcionarnih spletnih strani in youtube kanalov in po vsej verjetnosti mu kakšen angažma na bolj resnih televizijah tipa Fox News ne uide.
»Bob« nas obvaruj vsega hudega in inženirjev, ki bi radi krojili družbo. Ali pa ostarelih pravnikov. Kajti če bi zdaj že bivši guglovec morda le iskal pravnega zastopnika, mu lahko skromno priporočimo eminentnega slovenskega pravnika z izjemnimi referencami, ki se je, tako kot Damore, zunaj svojih del in nalog specializiral za dubiozne znanstvene teorije, mizoginijo in prepričanje, da on pač ve.
Vzporednice so sicer precej zanimive. Tako James Damore kot Boštjan M. Zupančič sta na družbenih omrežjih očitno zapisala nekaj, v kar resnično verjameta. In tako inženir kot pravnik sta menda zgolj izkoriščala pravico svobode govora. Pa čeprav je šlo v resnici v obeh primerih predvsem za mentalni izcedek lika, prepričanega, da je moški (po možnosti belopoltega podtipa) pač za stopničko ali dve nad ženskami in da je tako od nekdaj bilo in da bi tako moralo biti za vekomaj. Ker so moški pač menda bolj sposobni in ambiciozni. In ker ne morejo splaviti otroka ter zato niso inherentni detomorilci.
Vsakič, ko pod Alpami beseda nanese na svobodo odločanja o rojstvu otrok, se njeni nasprotniki skrijejo za pravico do svobode govora. In vsakič znova je treba dokazovati, da pravica ženske, da sama odloča o svojem telesu, v ničemer ne krati svobode govora reakcionarjev BMZ-jevega tipa. Nasprotno pač. Vsakič, ko se kakemu prepotentnemu moškemu zdi, da lahko odloča o tem, kaj ženske smejo in česa so sposobne, jim je vzel pravico, ki si je sam nikoli ne bi pustil vzeti.
Damore gladko zapiše, da ženske večinoma nimajo kaj iskati v programerskem poklicu, in jim odreče cel spekter kariernih možnosti, na drugi strani pa zažene cel kraval, ko ga vržejo iz firme nazaj na trg dela Silicijeve doline, kjer je mizoginija baje precej razširjena. Takisto BMZ gladko zapiše, da je bila Simone Veil največja morilka vseh časov, nato pa zažene hudiča in pol, češ da mu želijo onemogočiti kandidaturo na volitvah.
Boštjan M. Zupančič morda res celo zunaj prava obvlada marsikaj, a stik z realnostjo ni ena od teh stvari. Resda je v hipu postal ljubljenček blatnodolskih reakcionarnih spletnih strani in lokalnih tviteraških trustov. A prav takrat, ko je na facebooku delil svoj mizogini pogled na svet, je v predsedniško tekmo vstopila − groza in strah − ženska. In to celo kot kandidatka konservativne Nove Slovenije. Ljudmila Novak ima sicer morda v grobem glede splava podobno stališče, a ima dosti več političnih izkušenj in kilometrine od eminentnega pravnika. Brez dvoma bi bila dosti boljša predsednica države kot Boštjan M. Zupančič.
Kar se odkritega seksizma tiče, bi BMZ-ju ta hip verjetno prikimali predvsem v Stranki. Vsaj sodeč po tem, kako so se v njenem mediju madžarskih lastnikov oni dan prav nemarno znesli nad poslanko Levice Violeto Tomić.
Zapis na Nova24TV (spletne povezave iz razlogov mentalne higiene ne dodajamo) je bil ponižujoč celo po pregovorno nizkih kriterijih strankarskega trobila. Le domnevamo lahko, kako zelo so avtorja zapisa vznemirjale poslankine kratke hlače in kako se mu je tresla roka, ko je opisoval njeno »nič kaj damsko pozo«. Ker je seveda znano, da morajo ženske nositi krila do gležnjev, sedeti vzravnano in prekrižanih nog, z rokami na kolenih ter imeti po možnosti ruto na glavi.
Gre pač za like, ki so se nekoč nervozno hahljali, ko je Vodja v trenutku sproščenosti citiral, napačno, kakopak, Woodyja Allena, češ da ne ve, kakšno je vprašanje, da pa je odgovor gotovo seks (pravilni citat je sicer, da je odgovor sicer ljubezen, a da med čakanjem na odgovor seks postavlja zelo zabavna vprašanja). In čeprav bi BMZ v Strankin diskurz odnosov med spoloma sedel kot ata na mamo, če naj ostanemo v tovrstnem imaginariju, je eminentni pravnik tudi tu vnaprej oplel. Vodja namreč ni pozabil, da je BMZ leta 1990 kandidiral na listi takratnih prenovljenih komunistov, današnje SD. Ki bo v predsedniški tekmi seveda ostala zvesta svojemu nekdanjemu šefu.
A Janšo verjetno skrbi nekaj drugega: Kaj pa če je vse res in je Boštjan M. Zupančič v resnici boljši, torej, zagovornik vrednot Janševega elektorata kot Janša sam? Zato je BMZ-ja preventivno označil za kukavičje jajce, za podtaknjenca, ki da zgolj hlini vrednote desnice, kakor jih razume Ivan. In pri tem nehote opisal svojo podporo Borutu Pahorju na volitvah pred petimi leti.
Kot rečeno, življenje ima včasih krut smisel za humor.
**
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
