Tiskane izdaje
Minilo je 95 let od združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, kar bi bil povsod po svetu vsaj povod za slavje. Toda ne, politiki so se odločili, da priključitev Prekmurja ni dovolj pomembna za praznik kot dela prost dan. Tudi priključitev Primorske menda ni bila dovolj merodajna za državico, zato se bodo take reči slavile le vsakih pet let, da ne bi bilo preveč stroškov. Marijino vnebovzetje se slavi vsako leto, čeprav se je po ugotovitvah vatikanskih teologov to zgodilo šele leta 1950, torej mnogo let po Versajskem miru. Ki nam je dal Prekmurje, odrezal pa Primorsko, dve za politike očitno čisto odvečni pokrajini.
Najprej sem na televiziji (prenos iz Murske Sobote) postal pozoren na popolnoma vsebinsko prazen govor aktualnega predsednika parlamenta, nato sem ugotovil, da ni nikjer Vlada Kreslina, nekakšne duše Prekmurja, to bi potrdil vsak plebiscit, potem sem ugotovil, da ni nikjer niti »cerkvenih dostojanstvenikov«. So šli s Kreslinom popivat? Ne, tam je vendarle tičal bradati pop srbske pravoslavne cerkve, kar bi utegnilo namigovati, da priključitev Prekmurja resneje jemljejo v Beogradu kot v naših nadškofijah.
In predvsem naj bi proslavo v Murski Soboti bojkotirala tako imenovana desnica. Le čemu? Čemu je treba Cerkvi in politiki − kar je skoraj eno in isto − spolitizirati nekaj izpred 95 let, nekaj, kar je pravzaprav že v fundamentu našega skupnega obstoja? Kaj bi bila zdaj Slovenija brez Prekmurja in Primorske? Bila bi samo še za v Sočo, kjer menda znajo oživiti tudi še tako brezupne mrtvoudne osebke. No, in slovenski politični kasti je seveda tudi v zvezi s to proslavo treba reči v obraz, da morda zna politizirati, ne pa voditi države.
Kaj pravzaprav pomeni »politizirati«? Če se vrnemo k Platonu, naj bi bilo to umno vodenje države, polisa, skupnega dobrega; v naši državici pa je to že nekaj stoletij nekakšen ideološki in religijski lartpurlatizem, naj nam bo oproščeno − samozadovoljevanje, ki je v najstniških letih povsem razumljiva stopnja v hormonskem razvoju, pozneje pa ...? Postavimo vprašanje malce drugače: po mednarodnih »reglcih« smo čisto solidna državica, toda brez politične elite, ki bi se znala odzivati na zgodovinske trenutke. Spomnite se samo, kako je »Ljubljana« obrnila hrbet, ko je general Maister v Mariboru počel nekaj po svoje.
Seveda potrebujemo prestolnico, lepo in našo Ljubljano, brez Ljubljane ne bo nikoli čvrste države − toda prav tako so nujna za obstoj vitalna »obrobja«, ki jih je bila slovenska politična kasta vselej pripravljena kar odpisati. Po trenutnih potrebah. Na srečo nam je bila zgodovina kar naklonjena in nam je skoraj samodejno vrnila ozemlja, brez katerih Slovenija ne bi bila nikoli − država. Seveda, brez izhoda na morje bi bili kvečjemu kaka Moldavija, deželica, ki jo diplomati enkrat priključujejo Romuniji, drugič Rusiji, tretjič spet nekdanji Avstro-Ogrski ... Taka usoda se konča z mladimi Moldavkami pa naših beznicah.
Vrnimo se k osnovni tezi, da imamo državo, ne pa političnega razreda (razred, kasta, elita, hm?), ki bi jo bil sposoben upravljati. Težko je soditi, ali bo po zadnjih volitvah kaj drugače, vendar je obletnica v Murski Soboti morda že nakazala smer: po beli prašni prekmurski cesti brez razmisleka naprej, ne glede na Kreslinova razpotja in križpotja. In tamkajšnja kužna znamenja. Ja, dolga je pot od nekje do nekoč ...
Ste pomislili kdaj na to, da je bilo zaradi enega samega človeka, trenutno menda stanujočega nekje na Dolenjskem, prelitega mnogo več črnila kot za celotno Prekmurje z vsemi svojimi zgodovinskimi in sedanjimi težavami? In vendar je Prekmurje konstituivni del države, je kamen v temeljih skupnega obstoja. Brez tega lahko kar odpišemo skupno kulturo, jezik in vse drugo. Če se država, torej osrednja politična kasta, vede tako ignoranstsko do tega »dragulja v kroni«, potem ji res ni več pomoči.
Saj res: kdo je s kom »nekompatibilen«? Država je nekje registrirana po »mednarodnih političnih standardih«, politika pa lahko prileze iz vsakega kokošnjka.
