Tiskane izdaje
V letošnjem letu so nasilneži v Nemčiji več kot osemstokrat z ognjem, kamenjem ali barvami napadli zatočišča za begunce, vseh deliktov s prevladujočim skrajno desnim predznakom je dvakrat toliko kot leta 2014. »Temačni« Nemčiji pa še naprej kljubuje »svetla«, saj nešteti prostovoljci poskušajo na vse načine pomagati ljudem, ki so prišli iskat zatočišče in boljše življenje.
Še preden je v začetku decembra v Nemčiji za azil zaprosil milijonti iskalec, se je vladajoča politika začela ubadati z vprašanjem, kako omejiti njihovo število. Krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel, obtožena, da je s svojim »Zmogli bomo!« sprožila begunski plaz, zanj še vedno zavrača zgornjo mejo, a tudi sama na številnih frontah neutrudno deluje za njihovo »občutno zmanjšanje«: varne bližnjevzhodne države s Turčijo na čelu bodo za begunska zatočišča na svojih tleh dobila milijarde, zahodne vlade bodo finančno podprle tudi obubožane mednarodne organizacije za pomoč beguncem, nemška diplomacija si prizadeva za iskanje miru v Siriji, vojska za obračun z Islamsko državo. Najprej in predvsem pa kanclerka stavi na skupne evropske rešitve in še posebej krepitev zunanjih meja EU. Ne more dopustiti, da na morju med Grčijo in Turčijo, dvema članicama vojaške zveze Nato, vladajo tihotapci ljudi, je povedala v ponedeljkovem govoru pred kongresom svoje stranke v Karlsruheju.
Milijon ljudi pa je že tu in v Nemčiji se zavedajo, da jih ne smejo prepustiti samim sebi. »Begunsko krizo dobro obvladamo!« zdaj pravi notranji minister 2,8-milijonske dežele Schleswig Holstein, ki je v zadnjih mesecih sprejela petdeset tisoč ljudi, med njimi večino iz Sirije, Iraka, Irana in Afganistana. Dežela na severu Nemčije česa podobnega ni doživela že vse od druge svetovne vojne, a so se izziva tako kot marsikje v Nemčiji lotili sistematično: poskrbeli so za dovolj sprejemnih centrov s temeljno zdravniško oskrbo in drugimi storitvami, zaposlili desetine novih državnih uradnikov, kontejnerska naselja so zrasla kot gobe po dežju in nikomur ni treba sredi severnonemške zime zmrzovati v šotoru.
Enako učinkovite so številne druge dežele z Bavarsko na čelu, kamor prihaja največ beguncev, pa čeprav je moral v Berlinu zaradi kaotičnih razmer odstopiti voditelj osrednjega sprejemnega centra. Tako kot drugod pa tudi v nemški prestolnici nešteti prostovoljci še naprej prinašajo oblačila in druge potrebščine, pomagajo pri vsakdanjih opravilih in učenju nemščine, ustvarjajo računalniške aplikacije za informacije o delu in študiju in tako naprej.
Njihovo delo ni vedno lahko. Za učenje jezika, kakršen je nemščina, je potrebnega veliko prizadevanja, mnogi starši pa so veseli že, da imajo njihovi otroci med urami jezika kaj početi. Učiteljice poročajo o moških, ki jim ne dajo roke, sprejemni centri o ljudeh, ki hrano mečejo na tla le zato, ker jim je premalo domača, pa čeprav v njej ni živil, ki jim jih prepoveduje njihova vera. Nemci se prilagajajo, a poudarjajo tudi nujnost »stroge ljubezni«: begunca, ki ne vzame puloverja ali hrane iz ženskih rok, bo pač zeblo in bo lačen, dokler ne bo sprejel tukajšnjih navad. So tudi točni in zanesljivi ter to zahtevajo tudi od drugih, moti jih nemaren odnos do podarjenih oblačil in drugih uporabnih predmetov. Pri tem pa se sploh še niso obširneje vprašali o globljih predsodkih prišlekov, na primer sovraštvu do Judov, ki je zelo razširjeno v številnih državah, od koder zdaj prihajajo begunci. Kot je v svojem zadnjem govoru poudarila tudi kanclerka Angela Merkel, je varnost Izraela eden od »razlogov obstoja« Nemčije, prav tako spoštovanje judovske vere.
Nemce pa zelo zanima, ali lahko vsaj nekateri prišleki zapolnijo praznino v njihovi hitro starajoči se družbi, in o tem že vse od začetka begunskega navala poteka vroča razprava. Frank-Jürgen Weise iz Zvezne agencije za delo verjame, da so begunci visoko motivirani ter ne tekmujejo z domačimi brezposelnimi, ki se ob rekordno nizki brezposelnosti ne znajdejo ali se ne potrudijo dovolj. Vrhovni ekonomist Deutsche Bank David Folkerts-Landau celo meni, da so begunci najboljše, kar se je leta 2015 zgodilo Nemčiji. V intervjuju za časopis Die Welt je ocenil, da hitro staranje povečuje naslanjanje prebivalstva na državo ter zmanjšuje pripravljenost na tveganje in tudi do deset odstotkov priseljencev v strukturi prebivalstva bi bilo po njegovem prepričanju gigantska priložnost, primerljiva z desetletji pred prvo svetovno vojno. Pogoj pa je uspešna integracija, zato se Nemčija nikakor ne sme zgledovati po Franciji, ki ji je pri priseljencih iz severne Afrike spodletelo.
Po drugi strani pa celo izumitelj »svetle« in »temačne« Nemčije, predsednik Joachim Gauck, svari pred preobremenjenostjo svoje države, pa čeprav poudarja tudi nujnost ohranitve pravice do azila. Ob teh različnih prepričanjih je jasno le eno: nemško leto 2015 je bilo izjemno napeto, a ne bo leto 2016 nič manj.
