Tiskane izdaje
Nemška vlada v boj proti Islamski državi pošilja izvidniška letala, leteče tankerje in vojaško ladjo. Posredovanje v okviru širokega kroga držav, ki nasprotujejo islamskemu terorizmu, ne predvideva kopenske vojske − in lahko tudi zato uspe le v sodelovanju z drugimi. V ad hoc koaliciji pa se že kažejo nevarne razpoke.
V kaj se svet pravkar spušča na Bližnjem vzhodu? Pri publikaciji Jane's Defence Weekly domnevajo, da posadka ruskega vojaškega letala Su-24M, ki so ga po kratkem času v turškem zračnem prostoru sestrelili turški F-16, ni slišala ponavljajočih se radijskih opozoril − ker njihovo letalo za to ni bilo tehnično usposobljeno. Navajajo ruske poznavalce, ki pravijo, da bi za ruska letala za sprejemanje takšnih opozoril potrebovala nadgradnjo sedanjega radijskega sistema, to pa ruskih skrajnih nacionalistov ne moti, da ne bi pozivali k jedrskemu obračunu s Turčijo. Zahodni mediji navajajo Vladimirja Žirinovskega iz četrte največje stranke v državi, ki predlaga napad z jedrsko bombo v vode v bližini Istanbula, saj bodo v tem primeru deset do petnajst metrov visoki valovi »odplavili« velemesto. Žirinovski verjame, da Zahod v strahu pred jedrskim napadom nanj ne bo ukrepal, pa čeprav je Turčija članica vojaške zveze Nato.
Ruski predsednik Vladimir Putin Turčijo raje kaznuje z gospodarskimi, turističnimi in drugimi sankcijami, vseeno pa je neznosno, da sedemdeset let po Hirošimi in Nagasakiju rožljanje z jedrskim orožjem postaja vse bolj običajno. Vse številnejše so tudi priložnosti za nevarne incidente, saj ruski strateški bombniki že dlje časa demonstrativno preletavajo tudi v bližini zračnih prostorov severno- in zahodnoevropskih držav, pogosto poročajo tudi o njihovih podmornicah v bližini voda članic Nata ali Evropske unije. Rusija odgovarja, da tudi Natova letala in ladje patruljirajo po vsem svetu, mnogi pa z velikim nezaupanjem opazujejo celo rusko vojaško posredovanje v Siriji. Vsaj doslej so Kremlju očitali, da bolj kot teroriste islamske države bombardirajo nasprotnike svojega sirskega zaveznika Bašarja al Asada, med drugim tudi turkmenske vasi tik ob meji s Turčijo, kar naj bi počel tudi sestreljeni Su-24M. Turčija je samo malo pred tem zaradi bombardiranja pripadnikov svoje manjšine na zagovor poklicala ruskega veleposlanika.
Spor med Rusijo in Turčijo spodbuja tudi dejstvo, da se Moskva zavzema za sirskega predsednika Bašarja Asada, ki je, če ostajamo le pri takšnih incidentih, leta 2012 dovolil sestrelitev turškega vojaškega letala, Turki pa so marca lani sestrelili sirskega. Zaradi 300.000 žrtev državljanske vojne so Asada vse doslej odločno zavračali tudi na Zahodu, zdaj pa nemška obrambna ministrica Ursula von der Leyen govori o prihodnjem sodelovanju z deli sirskih vojaških enot, čeprav ne tudi s predsednikom. Slišati je kot popravni izpit po Iraku, kjer so ZDA po obračunu s Sadamom Huseinom razgnale tudi velik del njegove vojske, pri čemer sadove takšne odločitve čutimo še danes: prav iz sunitskih vojaških in obveščevalnih vrhov Sadamove vojske naj bi prihajali arhitekti Islamske države. Američani so napako poskušali popraviti med letoma 2007 in 2008, ko so za spopad s tedaj grozečo Al Kaido pridobivali zmerne iraške sunitske sile, demokratski predsednik Barack Obama pa je po svoji zmagi obrnil ameriško bližnjevzhodno strategijo in napovedal umik.
V Siriji, kjer so šiiti manjšina, bi bilo potrebnih še več dobro premišljenih prizadevanj za morebitno prihodnje pomirjevanje, pri tem pa je Pax Americana že nekaj časa v zatonu. Vse pomembnejša območna sila postaja Rusija, ki v odgovor na sestrelitev svojega vojaškega letala nastavlja protiletalske sisteme, in os Rusija−Sirija−Iran dobiva na moči in vplivu.
Nobena od teh držav ni zavezana tradicionalnim demokratičnim načelom vladanja, nemška opozicija pa upravičeno opozarja, da tega ne počnejo niti njihovi bližnjevzhodni nasprotniki. Saudski Arabiji očitajo dolgoletno podpiranje salafističnih gibanj, iz katerih ta čas izhaja večina terorističnih dejanj z islamskim predznakom, vse bolj avtoritarna postaja tudi Turčija, v kateri zapirajo novinarje, visoke kurdske osebnosti pa umirajo na sumljive načine. Neposredna posledica vseh teh dogajanj je seveda tudi milijon in več beguncev v Nemčiji in nekaterih drugih evropskih državah samo v letošnjem letu. »Despoti Zahod vlečejo za nos,« je pri tem zapisal komentator nemškega Die Welta Clemens Wergin.
»Vojaška akcija proti islamski državi brez mednarodne strategije za čas po njej nima nobenega smisla,« že nekaj časa opozarja tudi italijanski ministrski predsednik Matteo Renzi. V imenu Nemčije si bo za to prizadeval zunanji minister Frank-Walter Steinmeier in morda bo oblikovanje strategije, ki lahko Bližnjemu vzhodu prinese mir ter s tem olajšanje vsej okolici, še težja naloga od vojaškega obračuna z islamskimi teroristi.
