Tiskane izdaje
Tako kot dolgoletna kanclerka Angela Merkel dan pred njim je tudi predsednik države obžaloval premajhno podporo ranjenim v napadu in sorodnikom žrtev, ki so zato v kanclersko palačo poslali ogorčeno pismo. Skoraj sedemnajstmetrska razpoka na stopnicah proti Spominski cerkvi cesarja Viljema, na katerih so zapisana imena ubitih, pa opozarja tudi na globoke rane nemške družbe, ki je med zadnjo begunsko krizo želela pomagati, a je v zahvalo dobila tudi islamske teroriste Amrijevega kova. 24-letni Tunizijec je v Evropo sicer prispel že več let pred tem in je pred prihodom v Nemčijo v Italiji zaradi požiga sedel v zaporu, po dogodkih na trgu Breitscheidplatz v Italiji ustreljeni islamski terorist pa bo za vedno prispodoba nepripravljenosti evropskih družb na resne izzive iz bližnjevzhodne muslimanske soseščine. Pristojni so namreč dobro vedeli, kako nevaren je bil Amri, in so ga občasno tudi nadzorovali, kljub temu pa se je islamski skrajnež brez pravih dokumentov lahko gibal po vsej državi ter izvedel svoj morilski načrt.
Se je Nemčija iz tega grozljivega zločina česa naučila? Notranji minister Thomas de Maizière misli, da se je, in na spletni strani njegovega ministrstva med drugim predstavljajo akcijo za biometrično prepoznavanje obrazov na železniških postajah in drugih javnih prostorih, ki si jih teroristi radi izbirajo za svoje napade. A Amri ni bil neznanec, ki bi ga morali iskati med množico, pristojni so ga poznali, a ga niso jemali dovolj resno, poleg tega pa se je spretno izmuznil v razpokah decentraliziranega nemškega varnostnega aparata. Nemška policija zdaj ustvarja nove standarde za boljše ocenjevanje nevarnosti, ki jo predstavljajo islamisti in drugi potencialni teroristi, več takšnih ljudi so tudi že izgnali v njihove domovine, česar kljub zakonskim možnostim pred berlinskim atentatom niso počeli.
Sodelujejo tudi sodišča, ki vse manj podcenjujejo nevarnost neprilagojenih, zločinskih priseljencev. »Če je pri nas vse tako zanič, zakaj ste potem tukaj?« je sodnik Stephan Zantke vprašal 29-letnega libijskega migranta in zaslovel po vsej Nemčiji. Mohamed F., ki je v neki trgovini z nožem napadel prodajalca ter navzoče ženske med pljuvanjem zmerjal z nacističnimi prostitutkami, je še v sodni dvorani govoril o »posranih Nemcih«. Na koncu je dobil poltretje leto zaporne kazni, pa čeprav je tožilec zahteval le petnajst mesecev pogojno. »Z našim davkoplačevalskim denarjem ste dobili streho nad glavo, zdaj pa moramo poravnavati še škodo, ki ste jo povzročili!« je bil ogorčen sodnik iz Zwickaua. »Kaj bi se vam zgodilo v Libiji, če bi tam delali takšna kazniva dejanja?«
Številni begunci seveda niso takšni. Nešteti si prizadevajo z učenjem nemščine in se želijo dejavno vključiti v nemško družbo, a ni nobenega dvoma, da so migranti iz muslimanskih bližnjevzhodnih družb pogosto nepripravljeni na življenje v versko in politično pluralističnih visoko razvitih demokracijah. Islamske borke za ženske pravice celo pozivajo proti pridružitvi družin azilantov, saj verjamejo, da bodo te s seboj prinesle patriarhalne vzorce življenja in paralelne družbe. Palestinski in drugi arabski migranti so z zažiganji izraelskih zastav po ameriškem priznanju Jeruzalema kot prestolnice Izraela razkrili globoke razlike v odnosu do judov in številni Nemci so prestrašeni. Takšni prišleki majejo same temelje nemške družbe, kakršna je vsaj na zahodu države nastala po množičnem notranjem obračunu z nacizmom.
Nemčija se vse bolj odločno bojuje proti takšnim ekscesom, a ji brez iskrenega sodelovanja kritičnih, na reformiranje pripravljenih priseljencev ne bo uspelo. Skrajni čas je, da glasove proti teroristom in drugim zločincem z muslimanskim predznakom ter proti anahronističnemu razumevanju družbenih razmerij dvignejo muslimani iz sedanjega in prejšnjih valov priseljevanja.
