Tiskane izdaje
Nekateri politični pojmi vzbujajo močna nasprotujoča si čustva in med njimi je zagotovo »demokracija zahodnega sloga«. Mnogi jo povezujejo z arogantnim podučevanjem, kako naj se organizirajo družbe, ali celo s poskusi nadvlade. V svojem bistvu pa so demokracije delitev oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno z namenom medsebojnega nadzora ter zagotavljanje svobode izražanja in združevanja. In tistega, kar je ameriški »ustanovni oče« Thomas Jefferson poleg pravice do življenja in svobode imenoval iskanje sreče. Demokratična država ne more vsakemu svojemu prebivalcu zagotoviti sreče, vsakemu pa bi morala omogočiti njeno svobodno iskanje.
Po zadnjih finančnih in gospodarskih krizah tudi v demokratičnih državah poteka ogorčena razprava o tem, kaj v resnici prinaša blaginja večini ljudi. Kako navzoča mora biti v gospodarstvu država, koliko lahko s svojim gigantskim denarnim zaledjem pomagajo centralne banke? Ali ni prav poceni denar, ki se je pretakal v nenadzorljive finančne instrumente, po letu 2007 zamajal gospodarskih temeljev vrste demokratičnih držav? Ali je celo sama država dovoljevala takšne ekscese, namesto da bi skrbela za pošteno konkurenco, kar je po prepričanju nekaterih ekonomistov njena najpomembnejša ekonomska naloga?
V demokracijah se lahko prepiramo o rešitvah, svoje nasprotnike lahko brez strahu napadamo z argumenti in se tako, pa čeprav po ovinkih, pomikamo do skupnih rešitev. Lahko jih celo napadamo kar tako, ker jih pač ne prenašamo, dokler v spoštovanju demokratičnih pravil igre isto dovolimo našim nasprotnikom, vsi skupaj pa uživamo gospodarski in družbeni napredek. Po teoriji o pasti srednjega dohodka, ki so jo predstavili tudi pri Svetovni banki, imajo demokratične države na določeni stopnji razvoja preprosto boljše pogoje, da se iz ekonomije posnemanja spremenijo v ekonomijo izumov in ustvarjanja.
Nekateri ekonomisti pa predvidevajo, da do te ravni nedemokratične države uspešneje zagotavljajo gospodarski razvoj, ko vendarle naletijo na njegove meje, pa avtokratski voditelji morda nočejo več prepustiti oblasti. Rusija, ki zdaj nevarno rožlja tudi z jedrskim orožjem, je po teh definicijah v klasični dilemi, ki jo je po drugi svetovni vojni uspelo razrešiti le peščici držav. Med njimi sta Japonska in Južna Koreja, na dobri poti pa naj bi bile tudi nekatere južnoameriške države z Mehiko na čelu. Nobena od teh držav ne stavi več na avtokratski politični razvoj, nemško zunanje ministrstvo pa v internem dokumentu, ki ga je ta teden predstavila revija Der Spiegel, piše, da se je Rusija pod predsednikom Vladimirjem Putinom »v skoraj vseh pogledih« razvila v avtoritarno državo. »Duma pleše, kot piska Putin, pravosodje proizvaja sodbe, ki so pogodu Kremlju.« Veliki deli družbenih elit in srednjega razreda sodelujejo, saj imajo koristi od sedanjega gospodarskega sistema ali pa so od njega odvisni, »del tega sistema je tudi korupcija, proti kateri se bojujejo le selektivno«.
Zaradi dogodkov v Ukrajini, morda pa tudi zaradi obstanka na oblasti, se ruski predsednik zdaj do Zahoda obnaša kot do sovražnika, ta pa mu vrača z demonstracijami moči v vzhodnoevropskih državah, ki se ničesar ne bojijo bolj od ponovne ruske prevlade. Medtem ko ruska vojska nevarno razkazuje svoje mišice v mednarodnem zračnem prostoru in mednarodnih vodah, pa bo prihodnost demokratičnega sveta morda odvisna od še ene velike nedemokratične države. Na prelomnici srednjega dohodka je namreč tudi Kitajska, ki jo ruski predsednik z energetskimi pogodbami in drugim vabi v svoj klub, sedanji voditelj Xi Jinping pa si morda za svojo državo vendarle želi kaj več. Pekingu je jasno, da se lahko Rusija po poldrugem desetletju Putinove vladavine pohvali le z mogočnim izvozom energije, drugi deli gospodarstva močno zaostajajo, Kitajska pa ima morda večje ambicije. Če hoče postati gospodarsko najmočnejša država sveta, bo potrebovala tudi trge in tehnologijo demokratičnih držav, pa čeprav tudi sama v južnokitajskem morju izziva sedanji strateški status quo.
Odločitve v Pekingu bodo zato tektonsko odmevale po vsem svetu, medtem pa boj med svobodo in nesvobodo poteka tudi drugje. S podpiranjem Izraela in prijateljskih režimov si je Zahod ustvaril številne sovražnike tudi v arabskem svetu, ki bi ga celo lahko označili za žrtev ozemeljskih delitev po prvi svetovni vojni. Nedemokratične sile, pa naj bodo organizirane v državah ali ne, imajo zato na teh območjih dovolj izgovorov za agresivno obnašanje, da te dileme ne bodo ostale zemljepisno omejene, pa že skrbijo zagovorniki Zahodu sovražnega islama. Demokratične države, ki ne dovoljujejo prevlade ene religije nad drugo, se morajo zdaj bati na vse pripravljenih džihadistov, pogosto zraslih doma.
Tudi demokratične družbe bodo zato morale več pozornosti posvetiti svojim najrevnejšim in najbolj odtujenim prebivalcem, pa naj so se z zavračanjem prevladujočega načina življenja sami spravili v zanko kriminala ali celo terorizma. V sodobnem med seboj povezanem svetu je krog sklenjen: ne more nam biti vseeno, kaj se dogaja na drugih koncih sveta, niti, kaj vre med domačimi ponižanimi in razžaljenimi. Vsi morajo dobiti priložnost za iskanje svoje sreče, da se ne bodo namesto tega posvetili iskanju nesreče drugih.
