Tiskane izdaje
Berlin − »Ali Macronovo grenko zdravilo že deluje?« se sprašujejo tudi v Nemčiji. Uspeh strukturnih reform francoskega predsednika bi Evropi prinesel zanimivo novo dinamiko v obdobju, ko povolilna Nemčija spet išče samo sebe.
Težava s strukturnimi reformami je, da so kratkoročno videti krute, dolgotočno pa nujno potrebne, in če je katera država vedno znova klecnila pod težo te odločitve, je bila to Francija. Z domnevo, da bo manj dela za ene prineslo zaposlitev vsem, je socialistični ministrski predsednik Lionel Jospin leta 2002 uvedel celo 35-urni delovni teden, a je ta odločitev brezposelnost samo še povečala, skupaj z vrsto drugih pa prinesla še dodatne velike težave gospodarstvu. »Saj smo vam povedali!« so Parizu doslej očitali zagovorniki nemške šole urejenega liberalizma, za katere je država predvsem varuhinja konkurenčnosti in svobodnega podjetništva, če to nalogo dobro opravi, pa pride vse drugo, tudi zaposlovanje.
Ta razprava ni le akademska ne za Nemčijo in Francijo niti za druge evropske države in še posebej ne za evrske, saj je nemški kancler Gerhard Schröder domneval, da svojih strukturnih reform z nazivom Agenda 2010 ne bi mogel izvesti brez ohlapne proračunske politike. Res je prav on skupaj s francoskim kolegom Jospinom in predsednikom Jacquesom Chiracom pokopal maastrichtska pravila o triodstotni meji proračunskega minusa, merjenega v bruto domačem proizvodu, osrednjima evrskima državama pa so sledile številne druge, dokler ni na koncu grška dolžniška kriza zamajala vse skupne evropske valute. A sta Nemčija in Francija opomine zaradi previsokega primanjkljaja dobivali že v letih pred Schröderjevo predstavitvijo strukturnih reform, ki so Nemčijo ozdravila statusa evropskega bolnika, zato o upravičenosti visokega zadolževanja še tečejo razprave. V vsakem primeru pa Francija ni opravila reform nemškega sloga in je vse doslej trpela pomanjkanje gospodarske rasti ter visoko brezposelnost.
Se to zdaj že spreminja? Če bo šlo vse po načrtih, lahko Francija letos računa na 2,2-odstotno rast, septembra pa so imeli skoraj dvoodstotno zmanjšanje brezposelnosti. Francoski borzni indeksi se vzpenjajo, kot že po letu 2008 ne več, in nemški opazovalci že hvalijo reformno prizadevnost komaj 39-letnega predsednika. Emmanuel Macron vsekakor že niža davke in odstranjuje dele preveč trde delovne zakonodaje, ki ovira zaposlovanje, pa čeprav so nemški opazovalci njegove reforme trga delovne sile pozdravili s kritikami, češ da bi jih moral razširiti tudi na velika podjetja. A je mladi predsednik kljub demonstracijam izdolbel nekaj dodatnih lukenj celo v 35-urni delovni teden, kar zdaj podpira večina Francozov.
»Macron je z reformo trga delovne sile in odpravo davka na premoženje pokazal, da je sposoben spraviti skozi podjetniške reforme,« v časopisu Bild ocenjuje Matthias Kullas iz freiburškega Centra za evropsko politiko (CEP). Freiburg je seveda tradicionalno središče nemškega urejenega liberalizma, ki ga tudi pri CEP s svojimi raziskavami širijo na evropsko raven. Nekateri opozarjajo tudi na zasluge prejšnjega predsednika Françoisa Hollanda, a Macron še odločneje stopa po poti, ki jo je po gospodarsko katastrofalni združitvi s svojimi uspehi dokazala Nemčija.
Ali bo gospodarsko uspešni francoski predsednik, tudi velik zagovornik tesnejšega evropskega združevanja, Nemčijo prepričal v svoje evrske in evropske predloge? Vodilni nemški politiki radi poudarjajo, da evropskemu združevanju še nikoli ni spodletelo na njih, a seveda zahtevajo sprejemanje svojega razumevanja zdravih gospodarskih temeljev, zraslega na lekcijah katastrofalnih gospodarskih težav weimarske republike in izgredov nacionalsocializma. Pripadniki freiburške gospodarske šole pa opozarjajo, da Macron vrste napovedanih reform še ni izvedel in pri tem navajajo poklicno izobraževanje, nadomestila za brezposelnost in pokojninsko zavarovanje. Matthias Kullas poudarja tudi nujnost nove kulture reševanja konfliktov med delodajalci in delojemalci, ki bi temeljila na iskanju konsenza.
Ali niso barikade nekaj tako francoskega kot baguette ali cordon bleu ter še veliko bolj romantične? Že mogoče, a je cena zanje pomanjkanje političnega soglasja o gospodarski rasti in sposobnost pobud za razvoj vse Evrope ter še posebej evrskega območja, za kar se še posebej zavzema predsednik Macron. Vsaj o zadnjem pa mora najprej soglašati nemška vlada, ki jo zdaj poskušajo sestaviti konservativna CDU/CSU kanclerke Angele Merkel, liberalna FDP in Zeleni. Pisana politična druščina bo morda uspešna že zato, ker v času digitalizacije, podnebnih sprememb, novih tehnologij in energij vsaka od teh strank prinaša svojo relevantno optiko, tako imenovani jamajški koaliciji pa se lahko tudi zalomi. Evropska uganka v tem primeru ne bo več Francija, ampak Nemčija.
