Tiskane izdaje
Stotisoči beguncev in migrantov iz bližnjevzhodnih in nekaterih drugih muslimanskih držav, med katerimi so očitno tudi teroristi in zločinci, vse bolj pretresajo Nemčijo. Po napadu na berlinsko božično tržnico so morali spoznati tudi, da bi brez podeseterjenja policijskih sil doživeli še eno silvestrsko nasilje nad ženskami in drugimi. Mlade »nemške« nasilneže iz severnoafriških arabskih držav, ki pogosto nimajo pravice do azila, a jih kljub temu niso izgnali, so letos po policijskih poročilih okrepili celo njihovi sonarodnjaki iz Švice in Francije.
Za številne Nemce, ki se še niso popolnoma opomogli po dogodkih iz (pred)lanske novoletne noči, je šokantno spoznanje, da so hoteli tisoči mladih severnoafriških migrantov letos ponoviti silvestrsko divjanje. Policiji poleg tega ni niti najmanj jasno, kako so se množice dogovarjale med seboj in kaj je dejansko v ozadju kölnskega »nasilniškega turizma«. Jasno pa je, da stari varnostni refleksi ne zadostujejo več, kar je morala spoznati tudi voditeljica nemških zelenih Simone Peter. Ta se je namreč bolj kot zaradi nasilnih prestopnikov razburila zaradi izraza, s katerim jih je opisovala policija. »Nafri« je kratica za Severnega Afričana (Nordafrikaner) in Petrova je v prvem odzivu policijo obtožila rasnega profiliranja.
Najbrž bi bilo res bolje, če policija ne bi uporabljala potencialno žaljivih izrazov, a predvsem zato, da bi se s tem izognila razpravam, ki ne pomagajo k reševanju problema. Medtem pa je najbrž tudi Simone Peter jasno, da ne gre za rasno profiliranje, ampak za povsem oprijemljivo nevarnost določenega dela določene etnične in verske skupine − mlajših migrantov iz Tunizije, Alžirije in Maroka. Ti se kot resen varnostni izziv pridružujejo kriminalnim tolpam priseljencev, v katere se menda nekoliko pogosteje kot drugi združujejo prišleki s Kosova in iz Gruzije, in čedalje številnejšim islamskim teroristom. Daleč od tega, da bi obtoževale vsevprek, so bile nemške varnostne sile vsaj doslej videti precej nepripravljene.
Anisa Amrija, priseljenca iz Tunizije, ki je ugrabljeni tovornjak zapeljal v nič hudega slutečo predbožično množico v Berlinu, so celo nekaj časa spremljali in zasledovali, a so ga pustili svobodno potovati po vsej državi, kljub temu da so vedeli za njegovo približevanje skrajnim islamskim skupinam in ponujanje za samomorilske napade.
Človekoljubno obravnavanje prestopkov, ki poskuša razumeti tudi storilce in jim pomagati, zdaj v Nemčiji kleca pod bremenom uvoženih nasilnežev iz kulturno in versko drugačnih okolij. Po svoje je to žalostno, saj je bila dedinja grozljivega nacističnega režima doslej boljša prav zato, ker je prevpraševala svoje represivne sile, pobudnica tega samoizpraševanja pa je bila prav generacija, ki je utemeljila stranko Zelenih. A so sedemdeset let pozneje problem druge države, gibanja in »kulture«, zato so potrebne nove definicije varnosti. Nemčija in z njo vsa Evropa lahko ohranita večji del tistega, kar ju dela bolj človeški in bolj civilizirani, nikakor pa ne bi smeli dopustiti pljuvanja v obraz svoji dobrodelnosti. Nemčija je v svoji grozljivi preteklosti že izkusila, da šibkost demokratične pravne države ne koristi nikomur, ampak lahko zbudi celo domače skrajne sile.
V najboljšem primeru se bo Evropa svojo potrebo po varnosti naučila združevati z željo po človekoljubnosti, a bodo za to potrebne iskrene razprave ter popuščanja tako na levici kot na desnici. Kajti eno je gotovo: naj je »človekoljubni imperativ«, ki je kanclerko Angelo Merkel v začetku septembra 2015 prepričal k odprtju meja, še tako močan, Nemčije in Evrope ne smejo preplaviti ljudje drugih nacionalnosti, ver in običajev, ki se niso pripravljeni integrirati. Po nekaterih ocenah si na pot čez Sredozemsko morje želijo novi milijoni ljudi z Bližnjega vzhoda, Afrike in od drugod, morda celo desetine milijonov, mnogi med njimi predvsem zaradi iskanja boljšega življenja, nekateri tudi iz dvomljivih razlogov.
Kölnski dogodki so pokazali, da številni mladi moški, ki vodijo pot, ne spoštujejo pravice (zahodnih) žensk do varnosti, svoboščin in, če hočete, tudi razgaljenosti. Nekateri med njimi celo sovražijo vse zahodno: strpnost do drugače mislečih in drugače živečih, pravico do izbiranja vere ali nevere, enakopravnost žensk.
Evropski levica in desnica bi morali nadaljevati dialog o vrednotah, brez katerih Evropejci nočemo živeti, a to ne pomeni, da se lahko stara celina zapre sama vase. Prepričanje, da je ob vulkanskih območjih v neposredni soseščini mogoč trajni mir, je iluzija, a ker je velik del stare celine zavrnil nekdanji ameriški poskus nasilne demokratizacije Bližnjega vzhoda, bo treba poiskati nove načine, da bodo najbolj sposobni člani teh družb lahko ostajali doma. Žal je najbrž tudi iluzija, da lahko to zagotovijo lokalni diktatorji, če ne, med nedavnimi migranti ne bi bilo toliko »Nafrijev« − oziroma Severnih Afričanov.
