Tiskane izdaje
Pred sedmimi leti sem nečakinjo, ki je tedaj komajda dopolnila trinajst let, peljala v halo Tivoli na koncert ameriškega raperja z umetniškim imenom 50 Cent. Curtisu Jamesu Jacksonu III. iz newyorškega Queensa, kjer ga je do svoje prezgodnje smrti vzgajala mati preprodajalka mamil, se je ves čas koncerta smejalo do ušes in verjamem, da ne zaradi trave ali kakšnega drugega »okrepčila«. Ves čas je namreč nejeverno pogledoval po občinstvu, v katerem so prevladovali otroci starosti moje nečakinje ali še mlajši od nje. Eno od najmlajših deklic, ki je najbrž komajda dobro začela osnovno šolo, je tedanji »bad boy« ameriške glasbene scene potegnil na oder in se smejal: »Smokin' hot!«
Videti je, da so prav takšni otroci sinoči v britanskem Manchestru poslušali ameriško pevko Ariano Grande, ko je podtaknjena bomba ubila dvaindvajset ljudi in jih ranila skoraj šestdeset. Policija navaja, da se je spet razstrelil islamski terorist in iz manchestrske Arene so v ponedeljek zvečer bežali tudi prestrašeni otroci, mnogi s svojega prvega koncerta. Vsaj tisti, ki so lahko bežali. Zahod se ne more več slepiti, da gre le za posamezne primere, da se povsod najdejo črne ovce. Tako kot na berlinskem božičnem sejmu, pariških atentatih in drugod islamski teroristi udarjajo natančno tam, kjer ljudje v demokratičnih družbah najbolj uživajo življenje in se veselijo. V manchestrskem primeru pa je njihovo sovraštvo do družb, ki so strpne do drugačnih in drugače mislečih, še posebej nagnusno, saj so udarili po otrocih, ki so z vsem srcem vstopali v življenje svobodne volje in odgovornosti.
Da, kasneje bodo odhajali na bolj tvegane koncerte in prireditve, in res je, njihovim bližnjim bodo šli nekaj let lasje pokonci zaradi strahu, da bodo padli v psihološke ali zdravstvene težave ali zanemarili šolo. A saj celo amiši svojim mladoletnikom dovoljujejo »rumspringo«, preden se odločijo za asketski način življenja, civilizacijski dediči upornih šestdesetih let pa so sploh prepričani, da je kanček osebnega upora v pubertetniških letih nujen za zdravo odraščanje v svobodna, odgovorna bitja. Radikalni islamisti nasprotno svojim hčerkam že ob začetku pubertete začnejo pokrivati lase in obline ter jim odrekajo pravico do lastne izbire.
Celo v Turčiji, ki vsa nikakor ni radikalna, po podatkih statistične službe TÜIK dve tretjini žensk ne izbira svojih partnerjev, tretjina zakonov pa se sklepa med mladoletnim dekletom in starejšim moškim, še posebej na vzhodu in jugovzhodu države. Položaj še poslabšuje migrantska kriza, zaradi katere priseljeniške družine poročajo še več mladih deklic, za nekatere pa je prav Evropa odrešitev. Nemški mediji so pred kratkim poročali o afganistanski ženski, ki ji je šele po begu celotne družine v Nemčijo po dvajsetih letih in več otrocih uspelo zbežati svojemu možu − mučitelju. Ugrabil in začel posiljevati jo je, ko je bila stara komaj štirinajst let, v starosti, ko številne zahodne deklice začenjajo uživati svobodo na koncertih. A zdaj sovražniki Zahoda udarjajo tudi tam.
Pravica do lastne izbire povsod tam, kjer s tem ne škodimo drugim, je dragocena, naš način življenja pa se zelo pogosto zrcali v položaju žensk, drugače mislečih in drugače spolno usmerjenih. Lahko pa tudi domnevamo, da se manchestrski napad ni po naključju zgodil le malo pred britanskimi parlamentarnimi volitvami, tako kot je islamski terorist napadel pred prvim krogom francoskih predsedniških. Črno internacionalo motijo tudi zahodne politične svoboščine in hočejo pomagati politikom, ki jih prezirajo. Velika Britanija pa bo morda spoznala, da je tudi nova »splendid isolation«, tokrat imenovana brexit, ne more odrezati od težav sveta.
