Tiskane izdaje
Vožnje z vlakom so pogosto tudi družabna doživetja, moja današnja iz Berlina proti Naumburgu ter naprej proti Erfurtu pa je bila tudi srečanje kultur. Na moji levi je sedela plavolasa Nemka in mirno brala svojo knjigo, »Salam alejkum!« je na moji levi temnopolta Afričanka pozdravljala, če ji je zazvonil telefon. Nemčija proti priseljencem, islamska vera proti krščanski, »naša« kultura proti »njihovi«? Kdo so tisti, ki prihajajo, kdo smo mi, ki ostajamo? Ali obratno?
Ženska na moji desni se je iz afriške države Sierra Leone v Berlin priselila že pred dvaindvajsetimi leti, je povedala. Pohvalim njeno tekočo nemščino, a me zavrne: »Ne, ni še dovolj dobra, učila se bom naprej, hočem govoriti brez napak!« Nemka na levi prikimava. »Številni znanci pravijo, da so Nemci arogantni, a se sami nočejo prilagoditi, se naučiti jezika, se spoznati z Nemci, to se mi zdi zelo narobe!« Nemka prikimava še bolj. »Seveda pa tudi jaz ostajam Afričanka. Poglej mojo kožo, boljša je od bele, nobenih gub nimamo!« se zasmeji. Z Nemko debelo gledava. »In konec koncev vsi ljudje izvirajo iz Afrike!« Drži, a z Nemko gledava še bolj debelo.
Kaj s seboj prinašajo ljudje, ki se priseljujejo v Evropo? Zagotovo je samo, da prinašajo spremembe. Milijon ljudi, ki se jih bo samo letos zateklo v Nemčijo, bo pustilo svoj pečat, a kakšen bo? Je naša kultura obsojena na propad in kaj je sploh naša kultura? Kaj je njihova kultura? Afričanka z vlaka proti Naumburgu je poročena z Nemcem, pravi, da bo ostala pri svojem državljanstvu, a je s svojo dobro službo in samostojnostjo najbrž v boljšem položaju od številnih sodržavljank. V spletni enciklopediji si na hitro pogledam opis njene države, piše, da je v veliki večini muslimanska, a nestrpnosti do drugih verstev skorajda ne poznajo. A kaj, če bi si njen mož omislil še kakšno ženo, kot mu dovoljuje njegova vera? Še malo brskanja po internetu pokaže, da naj bi tudi katoliška vera še stoletja po Jezusu Kristusu celo duhovnikom dovoljevala še eno poroko, če je prva žena zbolela. Vsaj pri duhovnikih je s tem v enajstem stoletju obračunal ukazani celibat, toda ali ni tudi ta eden od razlogov, zakaj mnogi moški oklevajo pred duhovniškim poklicem?
Če naše kulture ne moremo razložiti le z vero, pa jo lahko precej opredelimo z veličastnim bojem za več svobode, pri katerem so sodelovale tudi evropske cerkve. Nedaleč od Erfurta stoji grad Wartburg, v katerem je Martin Luther prevajal Biblijo in s tem sprožil reformacijo, ki so ji sledili grozljivi pokoli po vsej celini, za njim pa westfalski mir, ki priznava verske razlike. Evropa je kasneje doživela tudi razsvetljenstvo, ki je namesto uboganja in avtoritarnosti poudarjalo razum in individualnost, angleška industrijska in francoska družbena revolucija sta svobodo v vseh njenih odtenkih od gospodarskega do državnega ponesli po stari celini in svetu. Resnično veličastni dosežki, a so tudi njim sledile grozljive vojaške katastrofe in tudi za sedanje težave evropskih držav z begunci lahko rečemo, da se morda ne bi soočali z njimi, če bi se v zadnjih desetletjih že iz zdrave sebičnosti zavedali zunanjepolitične odgovornosti za soseščino. Ker se prva lekcija mednarodnih odnosov še naprej glasi, da izpraznjeni prostor moči nikoli ne ostane dolgo prazen, ji takšne odločitve ne bodo ostale prihranjene, pa čeprav bodo zaradi kolonialne in imperialne zgodovine težke.
Medtem pa se še naprej sprašujemo, kaj mora Evropa za vsako ceno zaščititi, medtem ko sprejema desettisoče, stotisoče iz drugih območij in kultur, vsaj tisti, ki smo že prej živeli v Nemčiji, pa dobro vemo, da so se medtem neznansko spremenile tudi evropske države, Nemčija morda še bolj kot druge. Veliko bolj pisana in multikulturna je, kot je bila, neznansko bolj multikulturna so njena velika mesta. Nekatere vrednote pa ostajajo, saj si jih želijo tako mnogi domačini kot nešteti priseljenci. »V Nemčiji je ustava nad biblijo in koranom!« so pred kratkim komentirali pri časopisu Frankfurter Allegemeine Zeitung, kjer verjamejo, da h gostoljubni kulturi spada tudi jasno sporočilo, da osrednje vrednote in zakoni niso stvar pogajanj. »Nemčija je država, v kateri lahko verujemo ali ne in lahko to tudi povemo, v kateri se lahko konvertiramo v drugo vero, v katerem lahko ženske živijo, kot hočejo, in jim tega ne morejo ukazovati očetje, bratje in možje. Kjer so lahko istospolno usmerjeni odkriti, kjer ni smrtne kazni in kjer se ne postavlja v negotovost obstoj Izraela. V kateri se je dovoljeno norčevati iz Jezusa ali Mohameda, biblije ali korana.«
Nemško-turška feministka Seyran Ateş se strinja s pomembnostjo svobode, v kateri živimo na tako imenovanem Zahodu, in opozarja, da je turška civilna družba z nedavnimi protesti pokazala, kako zelo si mladi želijo več demokracije in svobode. »Mir in svoboda: zato hoče toliko beguncev v Nemčijo! Prihajajo, ker hočejo svojim otrokom dati priložnost za mirno življenje in izobrazbo. Kdo se v Nemčiji sploh zaveda, da to povsod ni samoumevno?« Pri tem pa je morda zanimivo, da je celo izraz »Leitkultur«, vodilna kultura, ki z navalom beguncev spet postaja aktualen, vsaj v njegovem sedanjem pomenu prvi zapisal arabsko-nemški sociolog Bassam Tibi. Če je hrepenenje po svobodi tako univerzalno, mu mora Evropa še posebej pametno pomagati, kajti nekaj je gotovo: zidovi ne bodo zadostovali!
