Tiskane izdaje
S sosedo Katharino sva se bolje spoznali − kje drugje? − med sprehajanjem psov. Štiriinpetdesetletna pravnica, na zadnjih lokalnih volitvah izvoljena v občinski parlament, je ena tistih, ki jim nič ne uide, pa naj gre za najmanjšo slovnično napako nas priseljencev ali okrušen pločnik ob sprehajalni poti. Del svoje energije že nekaj mesecev posveča tudi beguncem.
Katharina je odrasla v Slonokoščeni obali, kjer je njen oče delal kot učitelj nemščine, zato morda ne preseneča, da največ pomaga prav afriškim beguncem, tistim torej, ki imajo v sedanjem neznanskem begunskem valu manj možnosti od žrtev sirske državljanske vojne. Rigoberta iz Konga je kot administrativnega pomočnika zaposlila kar sama in mu plačuje tudi tečaj nemščine in hitrega tipkanja, eritrejskemu frizerju je priskrbela delo v lokalnem frizerskem salonu, še enemu Afričanu je posredovala delo pri bližnjem mizarju. »Všeč mi je, če imajo ljudje cilje in energijo za njihovo doseganje,« pravi. »Rada bi prispevala svoje h kulturi dobrodošlice in nekomu dala priložnost.«
Vsi ne mislijo tako in kot lokalna političarka je Katharina doživela tudi telefonske klice bolj nacionalistično usmerjenih lokalnih politikov z namigi, naj raje bolje poskrbi za domačine. V našem delu Brandenburga tik ob meji z Berlinom pa še ni bilo nasilja do beguncev, morda tudi zato, ker se je po padcu berlinskega zidu sem priselilo velikansko število zahodnih Nemcev in tujih državljanov. Ves Brandenburg pa ni tako gostoljuben, še več sovražnosti do novih priseljencev je v sosednjih deželah Saška in Saška Anhalt. Prestolnica prve, Dresden, je središče protitujskega gibanja Pegida, v Magdeburgu pa so nasilneži begunce pravkar pretepli z bejzbolskimi palicami. Tudi številni zmernejši Nemci pa se bojijo, kaj bo z njihovo državo po prihodu milijona beguncev samo v letošnjem letu. V številnih lokalnih skupnostih se počutijo ogrožene ob na videz neustavljivem prihajanju v veliki večini mladih moških, pa tudi žensk in otrok z drugačnimi oblačili in navadami. Pogosto berejo o družinah, ki svoje hčere obsodijo na smrt le zato, ker hočejo živeti kot njihove nemške sovrstnice.
Nešteti Nemci pa vseeno še naprej želijo pomagati beguncem − in s tem morda tudi sebi. V lokalni pekarni z biološko pridelanimi izdelki, ki je v sobotnih in nedeljskih dopoldnevih priljubljeno zbirališče prebivalcev dobrostoječega predmestja, se je prodajalka v nedeljo potožila, da do petka ne bo imela prostega dneva. »Ne najdemo nikogar, ki bi bil pripravljen delati!« Mladim se ne ljubi zgodaj vstati, očitno pa velikega zanimanja ni niti med brandenburškimi brezposelnimi, pa čeprav teh z osmimi odstotki za delo sposobnih ljudi niti ni tako malo. Bodo lahko vskočili vsaj tisti begunci, ki bodo pridobili pravico do azila in s tem že kmalu tudi pravico do dela? Tisti, ki prihajajo v upanju po lahkem zaslužku in blaginji brez veliko truda, bodo razočarani, Nemčiji gre gospodarsko dobro tudi zato, ker so njeni prebivalci pripravljeni trdo delati. Če pa bodo imeli interes, so zelo aktivne tudi ustanove, ki poskušajo pomagati pri prvih nastanitvah in tudi pri kasnejšem vključevanju v hitro starajočo se nemško družbo.
»Največji delodajalec v državi ni kakšno avtomobilsko podjetje, ampak tisti, ki pomagajo ljudem,« je na neštete sodelavce verskih ali posvetnih človekoljubnih organizacij opozoril voditelj sprejemnega središča za begunce v športnem središču ob berlinskem stadionu Olympia, ki sem ga pred kratkim obiskala s skupino tujih dopisnikov v Berlinu. Triinšestdesetletni psiholog Friedrich Kiesinger je že v študentskih časih ustanovil prvo organizacijo za pomoč ljudem v stiski, z ženo Andreo pa sta leta 1998 ustanovila še ustanovo za posredovanje dela duševnim bolnikom, invalidom in vsem drugim, ki jih delodajalci pogosto zavračajo. Ko se je začela zapletati sedanja begunska kriza, je v sodelovanju z mestom Berlin za sprejem beguncev usposobil dve hali športnega središča Horsta Korberja. Najprej je v banki kar sam vzel kredit, zdaj vendarle dobiva tudi mestni denar, a nadaljuje zbiranje sredstev in druge pomoči po načelih socialnega podjetništva.
Tudi pri Kiesingerjevi organizaciji Pegasus radi sprejemajo pomoč tistih priseljencev, ki so se že vživeli v nemško družbo, tako kot pri številnih drugih ustanovah, ki hočejo pomagati. Vedo, da morajo zavihati rokave, če hočejo, da gigantski projekt uspe, predvsem pa ne smejo ponoviti napak iz prejšnjih valov priseljevanja. Še posebej z muslimanskimi priseljenci, bi lahko dodali, kajti o italijanskih, španskih, portugalskih ali grških priseljencih iz »gastarbajetrskega« vala med povojnim nemškim gospodarskim čudežem je bilo v preteklosti slišati veliko manj kot pa o turških.
»Skrbi me za Nemčijo,« je pred kratkim v časopisu Die Welt razlagala tudi mlada nemška novinarka s turškimi koreninami Cigdem Toprak, študentka bližnjevzhodnih študij na londonskem King's College. »A me skrbi tudi za ljudi, ki za prihod sem tvegajo življenje, ker iz svojih domovin bežijo pred nasiljem, terorjem in vojno. Kot družbi nam bo spodletelo, če bomo te ljudi sprejeli, in potem pustili, da propadejo.« Hčerka priseljencev je prepričana, da se bo to zgodilo, če bomo težke kršitve človekovih pravic opravičevali s kulturo ali vero. »Fizično nasilje nad ženskami z namenom nadzora, prepovedi in kaznovanja je v nekaterih družbah normalno.« A že slika sedemindvajsetletne hčerke turškega gastarbajterja z dolgimi rjavimi lasmi in odkritim − dobesedno in v prenesenem smislu − obrazom, ki v najvidnejših nemških medijih razlaga o zahodnih vrednotah, je dokaz, kako daleč je v soočanju z drugačnostjo napredovala nemška družba.
