Tiskane izdaje
Slab teden po napovedi predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija, da bodo oktobra predstavili obsežen program nakupovanja s premoženjem zavarovanih vrednostnih papirjev, ABS (asset backed securities«) omenjata tudi nemško in francosko finančno ministrstvo. Dokument, ki sta ga pripravila državna sekretarja Thomas Steffen in Bruno Bézard, še ni predstavljen javnosti, nekateri mediji pa so že objavili načrt, po katerem podjetniških in drugih dolgov, ki bremenijo številne evrske banke, ne bi odkupovali, zato pa oživili zdaj z visokimi varščinami obremenjeno trgovino z njimi.
Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble in njegov francoski kolega Michel Sapin si bosta po teh informacijah prizadevala za transparenten vseevropski trg z združenimi podjetniškimi in zasebnimi dolgovi, pa čeprav so si ti slab sloves prislužili že med ameriško nepremičninsko krizo in ga je evrska dolžniška le še poslabšala. Velike količine slabih dolgov še vedno močno otežujejo delovanje številnih bank in čeprav dokument na šestih straneh uradno sploh ne obstaja, naj bi o teh ukrepih že v Milanu razpravljali evrski finančni ministri.
Velika verjetnost je, da bo načrt vzbudil tudi nasprotovanja, potem ko je bavarski ministrski predsednik Horst Seehofer že konec minulega tedna robantil proti »ceneni krami«, katere nakupovanje načrtujejo v Frankfurtu, nakupovanju ABS z denarjem evropske centralne banke pa nasprotujejo tudi pri Bundesbanki. Danes pa tiskovna agencija Bloomberg poroča, da Mariu Draghiju delne varščine za izvajanje nakupov ABS ne bosta zagotovili niti vladi v Parizu in Berlinu, kar skupaj z novim investicijskim načrtom nakazuje njihovo zavzemanje za vstop zasebnih investitorjev na takšne finančne trge. Odlomki iz dokumenta, ki jih objavlja Bloomberg, potrjujejo takšne domneve, saj govorijo o visoko kvalitetnih vrednostnih papirjih in skupnih standardih, v Milanu pa naj bi razglasili tudi posojila Evropske investicijske banke in morda tudi drugih finančnih ustanov podjetjem evrskega območja. Vse kaže, da je Nemčija v svojem prepričanju, da ECB ni pravi naslov za podpiranje posameznih industrij, pridobila tudi francosko podporo.
Ali to tudi kaže večje nemško zaupanje v francosko prepoznavanje nujnosti tržnega uravnavanja finančnih tokov v nasprotju z javnimi investicijami po zadnjih vladnih spremembah? Ali pa morda zdaj hoče Nemčija prevzeti pobudo pri zagotavljanju bolj zdravega gospodarskega razvoja v evrskem območju? Morda se bojijo, da v nasprotnem primeru naslednje »kvantitativno sproščanje« ECB ne bo zdaj napovedana lahka različica, ampak trda po ameriškem in britanskem zgledu. Morda pa slabi nemški gospodarski rezultati v drugem četrtletju letošnjega leta vzbujajo strahove, da se je evrska kriza zdaj vendarle približala tudi gospodarsko najmočnejši državi skupne evropske valute in Evrope?
Medtem ko se svetovna razprava o tem, kaj pravzaprav pomaga k razvoju, tudi leta po zadnjih krizah nadaljuje z vso močjo, pa se na noge počasi postavljajo države, ki so po tako imenovanem nemškem diktatu krčile javno potrošnjo. Tudi za konservativni del nemške vlade je zato morda nastopil čas za spodbude gospodarstvu s finančnimi vzvodi. Osnutek nemško-francoskega dogovora zagotavlja, da jih bodo natančno nadzorovali, in dobro bi bilo, da bi jih res. Spomini na zadnje krize so še sveži.
