Doma v svetu: Radovednost kot revolucija

Raziskovalci mednarodnih odnosov radi poudarjajo, da njihova veda združuje številne druge, od ekonomije do psihologije, pa tudi da je za njihovo spoznavanje potrebna velika radovednost. Kako se obrača svet, kaj žene razvoj in kam se ta usmerja, kako se v njem razvija človek? Ena od temeljnih hipotez preučevanja naše zgodovine je spoznanje, da svet nikoli ne obstane pa tudi da v napeti dialektiki dobrega in slabega prazni prostor moči vedno nekdo zapolni. »Nič ne pride samo in le malo je večnega,« je govoril že znameniti zahodnonemški kancler Willy Brandt in tudi danes drži, da vsako obdobje zahteva svoje odgovore ter da se je treba zelo potruditi, da lahko naredimo kaj dobrega. Naš čas morda še bolj kot kateri koli pred njim, saj je svet vse bolj povezan, grožnje z uničenjem pa vse bolj univerzalne.

Gre tudi za temeljno psihologijo, ki pa potrebuje trdne vrednote. Lahko je razumeti svetovne diktatorje, ki jim je ob opazovanju zahodnih obračunavanj z iraškim voditeljem Sadamom Huseinom in libijskim Moamerjem Gadafijem šel srh po telesu: tudi ta dva sta bila vajena življenja v bleščečih palačah, a so ju na koncu odkrili v umazanih luknjah in obsodili na smrt. Imperij vrača udarec in pri ustanovi Bertelsmann Stiftung ugotavljajo, da so demokracija, tržno gospodarstvo in kvaliteta vladanja na najnižji ravni v več kot desetletju. Ne le avtokrati, ki jih ne manjka v svetu, ampak celo nekateri demokratično izvoljeni voditelji vse bolj vladajo s trdo roko, ugotavljajo pri nemškem think-tanku.

Političnim silam, ki se po načelu zavzemajo za vladavino manjšine, nove tehnologije dajejo veliko manevrskega prostora. Številne afere minulih let kažejo, kako lahko je s sodobnimi tehnološkimi in komunikacijskimi prijemi manipulirati javno mnenje demokratičnih držav in kako zelo so njihove ustanove občutljive na računalniške in druge vpade iz daljnih centrov. Gre za spopad zaprtih družb z odprtimi, za odlično sredstvo podjarmljenja pa se je izkazalo prav besedoslovje svobode, v imenu katerega je mogoče zlorabiti marsikaj.

Prostor svobode je treba zavarovati tudi zato, ker ta sploh omogoča radovednost o svetu in vsem drugem in preizkušanje spoznanega, brez katerega tudi ni pravega razvoja. Soustanovitelj Appla Steve Jobs je poudarjal, da je otrok »counterculture« šestdesetih let minulega stoletja, obdobja, ki je iskalo nekaj več od tradicionalnega načina življenja. Na koncu je seveda tudi sam postal mož in oče, a si je v mladosti prizadeval preseči tradicionalne predstave o dobrem življenju s hišico v predmestju in dvema avtomobiloma v garaži, njegova garaža je služila za ustvarjanje enega najbolj inovativnih podjetij sodobnega sveta. Ena od lekcij največjih ustvarjalcev našega časa je, da je treba brez milosti izprašati predstave svojih staršev, pa čeprav jih je mogoče razumeti, starejše generacije pa morajo mlajšim dovoliti takšno upiranje, pa čeprav je boleče.

Ne gre le za teorijo, saj je razcvet vseh vrst svobode od osebne in družbene do gospodarske v minulih desetletjih po vsem svetu ponesel neverjetni napredek, stotine milijonov ljudi se je otreslo revščine. A gre za zelo kratko obdobje v človeški zgodovini in ga zato ne bi smeli razumeti kot zagotovljenega. Tistim, ki jih zanima predvsem lasten obstanek na oblasti, ni mar za družbeno - in osebno - ustvarjanje ali pa se v zavedanju njegove revolucionarne moči celo bojujejo proti njemu. Na drugi strani je mnogim lažje verjeti, da vemo vse odgovore in se pri tem sklicevati na stare občutke varnosti. Preučevanje sodobnih mednarodnih odnosov pa potrjuje, da si moramo še naprej prizadevati za družbeno ozračje, v katerem je upor konvencijam sploh dovoljen.