Tiskane izdaje
Tik pred izbiro novega predsednika ali predsednice ZDA si domišljamo, da že veliko vemo o ljudeh, ki danes volijo Donalda Trumpa ali Hillary Clinton. Nekdanjo prvo damo, senatorko in zunanjo ministrico je vsaj v predvolilnih anketah podpirala velika večina afriških, južnoameriških in azijskih Američanov, ženske, milenijci, babyboomerji in tudi številni republikanci, ki jim je Trump populistični tujek v konservativnem telesu. Vemo pa tudi, da je šestdeset odstotkov privržencev »reveževe podobe bogataša« iz zlate palače na vrhu newyorškega Trumpovega stolpa belih Američanov brez visokošolske diplome. Zato je bilo v predvolilni kampanji veliko slišati o jeznih belih moških poražencih globalizacije, ki so svoja dobro plačana delavska delovna mesa izgubili zaradi poceni kitajske konkurence ter so tako obupani, da so celo izginili s trga delovne sile.
Devet milijonov moških brez delovne prihodnosti je neznanska številka, a kljub temu ne more do konca razložiti fenomena Trump, tudi zato, ker se ta v podobi brexita in drugih evropskih nacionalizmov vsaj v nekaterih delih prenaša tudi k nam. Septembrska analiza revije Atlantic v sodelovanju z agencijo Morning Consult celo navaja, da še večji delež Trumpovih volivcev od belih moških predstavljajo bele ženske, starejše od petinštiridesetih let in ne nujno revne: po tej analizi le 23 odstotkov Trumpovih belih volivcev brez visokošolske diplome zasluži manj kot petdeset tisoč dolarjev na leto. Starejše belke brez visokošolske izobrazbe so tik pred volitvami sestavljale tudi največji delež še neopredeljenih volivcev in tisti, ki si je na koncu pridobil njihovo zaupanje, bo jutri vstopil v ovalno pisarno.
Statistike so seveda razvpite kot zadnja stopnja laži in vsaj v Nemčiji smo lahko v zadnjih dneh brali o Američanih nemškega rodu, ki jim statistiki tudi pripisujejo velik vpliv na predsedniške volitve ZDA. Z nemškimi koreninami se ponaša skoraj petdeset milijonov Američanov in večina od njih podpira Trumpa, v tako imenovani »nemški pas« od Pensilvanije do Oregona pa spadajo tudi številne do zadnjega neopredeljene zvezne države. Ni nujno, da se te statistike izključujejo, saj je jasno, da so Američani nemškega rodu belci, a je bil zadnji demokrat, za katerega so prevladujoče volili tudi ti, Bill Clinton, predsednik torej, ki je poudarjal srednjo pot med levico in desnico ter velik poudarek dajal gospodarskemu razvoju.
Analize volitev za novega predsednika ZDA se zato vračajo k poslavljajočemu se predsedniku Baracku Obami, ki je pred osmimi leti med vzklikanjem »Yes, we can!« tudi govoril o pripravljenosti na spremembe, a je z njimi ZDA bolj razdeljeval kot združeval. Res je kot prvi temnopolti predsednik − kar je že samo po sebi gigantski dosežek −, in povrh še zelo na levi, proti sebi od prvega dne imel ogorčene nasprotnike in res je v naročje dobil najhujšo gospodarsko krizo po tisti iz tridesetih let dvajsetega stoletja. A Trumpovi volivci Obami očitajo, da je s svojimi ukrepi − in s podporo podobne monetarne politike − preprečil visoko gospodarsko rast, ki je prej zaznamovala obdobja po krizah, pa tudi da je razprodal ameriško veličino doma in v svetu.
Tisti, ki danes volijo Trumpa, pogrešajo »sijoče mesto na vrhu hriba« Ronalda Reagana. Vsemu govorjenju o enakosti navkljub je danes neenakost v ZDA najvišja po letu 1928 in Trumpovi volivci − ter številni somišljeniki v Evropi − za to obtožujejo tudi naraščajoče zadolževanje ter politiko poceni denarja: tisti, ki že imajo premoženje, ga s tem še povečujejo, mnogi pa svarijo tudi pred napihovanji novih finančnih balonov. ZDA so se od Reaganovih časov seveda močno spremenile, in če je njegova soproga Nancy mlade še pozivala k odločnemu ne mamilom, jih zdaj ena zvezna država za drugo legalizira vsaj za medicinske namene in mladi in manj mladi zagovorniki demokrata Bernieja Sandersa dokazujejo, koliko Američanov se odvrača od tradicionalne konservativnosti. A vse to še podžiga jezo tistih, ki verjamejo, da je Ameriki veličino prinesla prav njena izjemnost v spodbujanje vseh vrst svoboščin in zasebne pobude, zdaj pa tudi sami opazujejo čedalje večje pristojnosti državnih oblasti.
Naj se konservativni republikanci, ki se imajo za prave Reaganove dediče, še tako držijo za glavo, številni Američani verjamejo, da lahko le Donald Trump pokaže elitam, ki so jih razočarale pri uveljavljanju ameriških sanj. Del tega elitizma je neizogiben, saj sodobni gospodarski razvoj in še posebej čedalje večja avtomatizacija proizvodnje za uspeh zahtevata primerno izobrazbo, a bi se v času, ko tudi številnim ameriškim podjetjem ne uspe najti dovolj usposobljenih delavcev, o tem morala zamisliti tudi politika. Kdorkoli bo od Obame prevzel Belo hišo, bi ljudskim množicam moral vrniti vero, da je v ZDA s pridnostjo in inovativnostjo za vsakogar mogoče vse. In seveda bi si podobno prepričanje zaslužile tudi vse druge države tega sveta.
