Tiskane izdaje
Francija druge članice Evropske unije tudi uradno prosi za vojaško pomoč »v okviru njihovih možnosti«, kot je francoski obrambni minister Jean-Yves Le Drian dejal na današnjem bruseljskem srečanju. Minister države, ki krvavi po petkovih terorističnih napadih, se sklicuje na sedmi odstavek 42. člena lizbonske pogodbe EU. Ta v primeru oboroženega napada na ozemlje države članice druge obvezuje, da v skladu z 51. členom ustanovne listine Združenih narodov zagotovijo pomoč in podporo z vsemi razpoložljivimi sredstvi.
Ali Francija lahko računa na svoje tradicionalne zaveznike? Tudi nemški politični vrh je odločno obsodil teroristična dejanja s petka trinajstega in kanclerka Angela Merkel je takoj po njih govorila o »najbolj grozljivi noči, ki jo je Evropa doživela v dolgem obdobju«. Francozom je sporočila, da Nemci čutijo in jokajo z njimi, ter govorila tudi o skupnem boju proti tistim, ki so zakrivili nekaj tako nedoumljivega, ter poudarila, da »petkov napad na svobodo ne velja le Parizu, ampak vsem nam, zato bomo tudi odgovorili skupaj«. »Skupnost demokratov je močnejša od globalizacije sovraštva,« je »novo vrsto vojne« ocenil tudi nemški predsednik Joachim Gauck.
Francija pa zdaj potrebuje dejanja. Potrebuje vojaška letala drugih držav EU in zavezništva Nato ob svojih med bombardiranjem ciljev Islamske države, pa čeprav to partnerje avtomatično naredi za cilj islamskih teroristov. Pa je sploh potrebno še kaj več? Pariški teroristi si niso po naključju za enega od ciljev izbrali tudi nogometno tekmo med Francijo in Nemčijo in v priznanju odgovornosti za napade obeh držav ne zmerjajo kar tako s križarskima. Sreča je, da se samomorilskim atentatorjem ni posrečilo vstopiti v stadion, kjer so poleg francoskega predsednika Françoisa Hollanda sedeli tudi nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier in okrog tisoč nemških navijačev, nemški obveščevalci poleg tega veliki sreči pripisujejo tudi dejstvo, da njihova država doslej ni doživela terorističnih dejanj večjih razsežnosti, potem ko je kosovski Albanec Arid Uka leta 2011 na frankfurtskem letališču ustrelil ameriška vojaka. V Aachnu pa so danes aretirali tri moške, osumljene povezave s pariškimi atentati, in po prepričanju poznavalcev se Nemčija le tesnemu sodelovanju z ameriškimi in drugimi obveščevalnimi službami lahko zahvali, da v zadnjih letih tudi sama ni doživela terorističnih napadov.
Prebegli ameriški vohun Edward Snowden je s svojimi informacijami še posebej ciljal na delovanje in sodelovanje zahodnih obveščevalnih služb, zdaj pa v nastajajoče zavezništvo proti Islamski državi vstopa tudi Rusija, ki mu je dala zatočišče. Zdaj tudi v Moskvi verjamejo, da je rusko potniško letalo nad Sinajem strmoglavila bomba, in če jo bodo lahko pripisali Islamski državi, si je ta morda končno pridobila preveč sovražnikov. Vse kaže, da bo Rusija še okrepila bombardiranje položajev v paradržavno tvorbo organiziranih islamskih fanatikov, potem ko so jo doslej obtoževali ciljanja nasprotnikov sirskega predsednika Bašarja Asada, in se s tem okrepila ameriško in francosko letalsko ofenzivo, ki poteka že več kot leto dni.
Tudi dosedanja bombardiranja pa potrjujejo znano vojaško resnico, da sovražnika ni mogoče uničiti le iz zraka. Francoska vojska že deluje v Zahodni Afriki, nekaj tisoč vojakov je nameščenih v Nigeriji, Čadu, Maliju in drugod, kjer ima Francija tudi kot nekdanja kolonialna sila življenjski interes za ustavitev na vse pripravljenih militantnih islamistov. Za boj proti njim na Bližnjem vzhodu in drugod pa samo francoska vojska ne bo zadostovala. Druge države severnoatlantske vojaške zveze, pa tudi Rusijo in druge nasprotnice Islamske države, čaka težka odločitev, ali bodo na severnoafriških tleh tvegale tudi življenja svojih vojakov.
Najbrž bi v veliki večini šlo za specialne enote, ki služijo prostovoljno, saj si je težko predstavljati, da bi bil lahko manj izurjeni vojaki uspešni proti klavcem, ki jim ni mar niti za lastna življenja, kaj šele za tuja. To je skrb vzbujajoča dediščina zanemarjanja korenin bližnjevzhodnih težav v zadnjih letih in edino pozitivno znamenje varnostnih zapletov sedanjosti je ponovno pretresanje nasprotovanja med Rusijo in Zahodom, če jim bo seveda uspelo najti skupni jezik na tem in drugih kriznih žariščih. Za to pa bodo morali določiti tudi cilje morebitnih skupnih akcij in vsaj z libertarnega stališča bi bila velika iluzija prepričanje, da lahko mir na območju najbolje zagotovijo lokalni diktatorji.
Če navedemo Shadija Hamida iz washingtonske ustanove Brookings, pa bo odločilen tudi način soočenja »liberalnih demokracij z verskim ne-liberalizmom«. Številni pariški napadalci so bili rojeni in radikalizirani v Franciji in Belgiji, tudi v nekaterih drugih državah EU pa je v velikih muslimanskih skupnostih dovolj nezadovoljnih mladih moških, ki svoje poslanstvo za ceno svojega življenja najdejo v ubijanju »križarjev«. Medtem ko velike sile iščejo odgovore za dileme Bližnjega vzhoda, mora vsaka država z islamskimi skupnostmi natančno pogledati, kaj se dogaja v njih. Pri tem bodo potrebovale vso pomoč zmernih islamskih vernikov, ki bi morali končno priznati, da velika večina muslimanov nima nič skupnega s teroristi, velika večina današnjih teroristov pa se vendarle razglaša za muslimane.
