Tiskane izdaje
Ubogi Helmut Kohl! Zdaj 84-letni kancler nemške združitve in evropskega združevanja je pred dobrim desetletjem mislil, da si bo s pomočjo novinarja Heriberta Schwana sam opredelil svoje mesto v zgodovini in je z njim več kot šeststo ur razpravljal o vsem in vsakomur. »Čistokrvni politik« je bil pač človek telefona in pogovorov na štiri oči, pisanje pa mu ni šlo tako zelo od rok in zato se je obrnil na novinarja, ki mu je zaupal, da ničesar ne bo objavil brez njegovega dovoljenja.
Schwan pa se je sprl s Kohlovo drugo soprogo in zdaj na dan prihajajo vse zlobne pripombe na račun domačih in tujih sodobnikov v časih, ko je bil še posebej žolčen zaradi velikega razočaranja po obračunu z njim v lastni stranki. Sedanja kanclerka Angela Merkel, ki je z njim obračunala s člankom v časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung, po njegovem ni znala niti pravilno držati noža in vilic ter na državnih večerjah sedeti pri miru, pa tudi o evropski politiki menda ni imela pojma. Nekdanji predsednik Nemčije Christian Wulff je bil zanj »ničla«, še bolj nekdanji predsednik Richard von Weizsäcker »ni nikoli niti podvomil, da je eden najpomembnejših ljudi sodobnosti, vsi drugi pa so telebani« in tako naprej.
Politika zna biti zelo kruta tudi vsem na očeh. Pokojni bavarski prvak Franz Josef Strauβ je leta 1976 o mladem Kohlu govoril, da je popolnoma nesposoben, manjka pa mu tudi značajskih, duhovnih in političnih predpogojev, »manjka mu vsega!« Kohl mu je v osemdesetih letih vračal z ugotovitvijo, da »ko rjove bavarski lev, se širi le slab zadah«. In to sta govorila ideološka zaveznika iz unije, ki je še danes sestavljena in njunih CDU in CSU! Kljub temu zapisi Heriberta Schwana o velikanu nemške in evropske politike, ki jih je ta teden objavila revija Der Spiegel, za seboj puščajo - slab zadah. Pa čeprav bi se morali v obdobju Edwarda Snowdna že zavedati, da v demokracijah ni nič več skritega.
Drugače je v avtokracijah, ki jih »snowdenizacija« (še?) ne dosega, pa čeprav se je nekdanji agent ameriške obveščevalne službe CIA zatekel v eno izmed njih. Ob tem je zanimiva še ena pripomba kanclerja nemške združitve svojemu izdajalskemu življenjepiscu o vzhodnonemških bojevnikih za državljanske pravice. »Nad leipziškimi trgi se ni nenadoma pojavil sveti duh in spremenil zgodovino, Gorbačov je pregledal knjige in je moral spoznati, da režima ne more več vzdrževati. Ker je hotel ohraniti komunizem, ga je moral reformirati, ter se je domislil perestrojke.« Po njem bo ostalo, da je brez nasilja in prelivanja krvi odpravil komunizem, meni Kohl, »kaj več od tega pa mi ne pride na misel.«
Kohlova analiza miroljubne vzhodnonemške revolucije je še posebej aktualna zaradi demokratičnih demonstracij v Hong Kongu. Z Rusijo vse bolj na poti konfrontacije z demokratičnim Zahodom je največje upanje za mir v enaindvajsetem stoletju najbrž Kitajska, ki bo pogumno nadaljevala pod Deng Xiaopingom začet marš k blagostanju, že zato, ker ga lahko na določeni stopnji najbolje spodbujajo politične spremembe. Te dni se je večina mladih demonstrantov za večjo demokracijo in »prave« volitve s svojimi dežniki vred že umaknila iz mestnega središča, njihovi predstavniki pa se pogajajo s hongkonškimi oblastmi.
Nihče ne dvomi, da bodo o usodi Hong Konga odločali tudi ali celo predvsem v Pekingu, s tem pa tudi o političnem in gospodarskem razvoju vse Kitajske. Avtor knjige »Kako deluje Azija: uspeh in napake najbolj dinamičnega območja sveta« Joe Studwell zato v časopisu Financial Times predlaga, naj se politično vodstvo nekdanje britanske kolonije in mladi demonstranti, ki se ozirajo po tedanjih svoboščinah, osredotočijo tudi na boj proti domači korupciji. Po njegovem prepričanju Hong Kong ni raj svobodnega trga, ampak tajkunska družba z monopoli ali duopoli v trgovinskih verigah, lekarnah, javnem prevozu, oskrbovanju z električno energijo, nadzoru nad pristaniščem in tako naprej vse do gradbeništva, ki ga menda nadzorujejo ter mu napihujejo vrednost štiri družine. Avtor verjame, da bi hongkonška demokratična in protikorupcijska prizadevanja lažje pridobila naklonjenost vrhovnega kitajskega voditelja Xi Jinpinga, ki doma vodi brutalno protikorupcijsko, a tudi protimonopolno kampanjo. Pogled na gospodarsko ureditev bi bil tudi povsem v skladu z izkušnjami po padcu berlinskega zidu, saj so mnoge nekdanje centralnoplanske družbe na začetku padle prav na gospodarskem izpitu in tako pošteno razočarale gospodarstvo.
Studwell sicer priznava, da se morda moti v domnevi, da je pekinška nepopustljivost rezultat nepoznavanja in ne zlonamernosti, in res cela vrsta komentatorjev za zaostrovanje v Hong Kongu obtožuje Kitajsko, ki se po njihovem mnenju v Hong Kongu kaže kot zagrizena komunistična diktatura brez milosti za tiste, ki hočejo več svobode. Zato jo zapuščajo celo njene elite in kar osemdeset odstotkov ameriških viz za tiste, ki se v ZDA priseljujejo z najmanj milijonom dolarjev kapitala, dobivajo kitajski državljani. Nekdanja britanska kolonija pa je obogatela prav z majhnim vmešavanjem politike v gospodarstvo in pravno državo ter želi takšna tudi ostati.
Mnogi vzhodnonemški oporečniki so si, nasprotno, želeli le »pravega« socializma v svoji mali državici, pa čeprav jim zagrenjeni kancler združitve morda po krivici ne priznava velikih zaslug za demokratične spremembe izpred četrt stoletja. Helmut Kohl pa ima verjetno prav, ko meni, da je bila v ozadju prelomnih sprememb ob koncu hladne vojne ekonomska nuja komunistične diktature, ki je svojim prebivalcem odvzela vse podjetniške pobude, zato se zastavlja vprašanje, kdaj bo podobno nujo začutila Kitajska? Občudovalci njenega modela upravičeno poudarjajo, da je ta država v nekaj desetletjih iz revščine potegnila pol milijarde ljudi, in spominjajo, da se bo sama kitajska komunistična partija konec oktobra ubadala s pravno državo. Predstavniki nemških in drugih avtomobilskih koncernov, na katere vse bolj pritiskajo oblasti, pa se bojijo, da kitajska partija s tem ne razume istega kot Zahod. Cenzure je vse več in ne manj, vse več oblasti je skoncentrirano v rokah sedanjega partijskega, državnega in vojaškega voditelja Xi Jinpinga.
Ameriški politolog Francis Fukuyama pa opozarja, da je kitajski model odlično deloval, dokler je ta država dohitevala druge, zdaj, ko je drugo največje gospodarstvo sveta, pa je pomanjkanje demokracije vse bolj tudi gospodarski problem. Bo sedanje kitajsko vodstvo to razumelo? Preveč je na kocki, da ne bi upali v dobro rešitev.
