Tiskane izdaje
Nasprotnikom Zahoda, kakršnega v Evropi in ZDA poznamo po koncu druge svetovne vojne, se je ponesrečil napad na še ene demokratične volitve. Tik pred drugim krogom francoskih predsedniških volitev je spletna platforma WikiLeaks, ki v večini objavlja tajne dokumente zahodnih držav, posredovala tisoče dokumentov o tedaj še predsedniškem kandidatu Emmanuelu Macronu, a so francoski mediji to označili za poskus destabilizacije volitev in zavrnili sodelovanje.
Zahodni obveščevalci odgovornost za objavo elektronskega dopisovanja novega francoskega predsednika pripisujejo ruski skupini »APT 28« ali »Fancy Bear«, ki jo povezujejo z rusko vojaško obveščevalno službo GRU ter prejšnjimi podobnimi virtualnimi napadi. Ruske hekerje za svoj poraz obtožuje demokratska predsedniška kandidatka ZDA Hillary Clinton, Nemčija pa jim pripisuje odgovornost za virtualni napad na bundestag iz leta 2015. Ne nujno v povezavi z njimi, a s podobnimi nameni destabilizacije zahodnih držav nekateri vidijo tudi strateško tempirane teroristične napade, kakršnega je Francija doživela tik pred prvim krogom predsedniških volitev. Ta pa je ponovno razkril tudi velike težave s priseljenci iz arabskih držav in njihovimi potomci, saj je bil morilec policista v samem središču francoske prestolnice zločinec priseljeniških korenin in intenzivnih povezav z islamističnimi krogi. Odgovornost za napad je prevzela Islamska država.
Francijo čakajo še parlamentarne volitve in nasprotniki Zahoda bodo morda imeli še več priložnosti za poskuse destabilizacije, pol leta pred volitvami v bundestag pa atentatov in virtualnih napadov ne more izključevati niti Nemčija. Med nedavnim obiskom pri ruskem predsedniku Vladimirju Putinu je kanclerka Angela Merkel ocenila, da hibridno vojskovanje, ki združuje različne strategije in sredstva, v ruski vojski »vsekakor« igra vlogo, a je tudi poudarila, da ne spada med prestrašene ljudi in »samozavestno izhaja iz tega, da lahko Nemci neovirano izvedemo volitve«. Nemčija je Rusijo propagandnih napadov obtoževala že na začetku begunske krize, ko je zunanji minister Sergej Lavrov izpostavljal primer domnevno posiljene rusko-nemške deklice Lise. Na koncu se je izkazalo, da se je v strahu zaradi slabih ocen zatekla k prijateljem.
»Nikoli se nismo vmešavali v politično življenje ali politične procese drugih držav,« je takšne namige in obtožbe odločno zavrnil predsednik Putin, ki je tudi novemu francoskemu predsedniku ponudil »konstruktivno sodelovanje«. Privrženci Zahoda in evropskega združevanja pa verjamejo, da se nacionalizem, ki ga zastopa skupaj z evropskimi prijatelji Marine Le Pen iz francoske Nacionalne fronte, usmerja proti temeljnim načelom demokratičnega političnega in gospodarskega razvoja po drugi svetovni vojni. Ta je svoj vrhunec doživel prav z »desovjetizacijo« Vzhodne Evrope, ruski predsednik pa je večkrat jasno povedal, da so evropske in čezatlantske integracije v bližini ruskih meja zanj strateško obkrožanje njegove države. Z zasedbo ukrajinskega Krima je dokazal, da so v tistem, kar vidi kot obrambo ruskih interesov, dovoljena vsa sredstva.
Nemčija in Francija, ki skupaj z večino drugih evropskih držav zavračata vojaško soočenje z jedrsko supersilo, se bosta proti drobljenju Evrope in Zahoda še bolj intenzivno bojevali s političnim in gospodarskim povezovanjem ter skrbjo za Evropsko unijo po udarcu britanskega nacionalizma evropskemu mirovnemu projektu. Brexit, uspešen tudi zaradi poudarjanja liberalnih načel proti »evrokratskemu« centralizmu, pa je razkril morebitne druge razkole v Evropi in vsemu demokratičnemu svetu, saj eni bolj kot drugi poudarjajo prednosti globalizacije in zmanjševanja ovir gospodarski rasti. Antiglobalistom, kot se radi imenujejo novi nacionalisti, olje na ogenj prilivajo tudi napačne domneve, da so v ozadju zadnjih kriz stali le pogoltni bankirji. Odgovornost za številne nepravilnosti bi morale prevzeti tudi tiste vlade, ki so se nepremišljeno zadolževale ali dovoljevale huda nesorazmerja v svojem gospodarstvu in družbah.
Francija Emmanuela Macrona bi lahko razgrela takšne prepire, saj se je novi predsednik v preteklosti že zavzemal za skupne varščine za evrske dolgove, ki jih konservativno-liberalna Nemčija odločno zavrača. Številni ekonomisti, med njimi tudi iz organizacije za mednarodno sodelovanje in razvoj OECD, pa Franciji že za letos napovedujejo višjo gospodarsko rast in celo prehitevanje nemške. Ponovni zagon francoskega dela evropskega motorja bi bil najlepše presenečenje za vse, ki si želijo mirne, demokratične − in bogate − Evrope enakopravnih narodov in držav, pa čeprav bi seveda spet obudil tudi spore o pravih ukrepih za blaginjo in razvoj.
