Tiskane izdaje
Po noči, ki sem jo prespal na železniškem postajališču Dobravice – tam sem izstopil zvečer in tik preden je vlak odpeljal naprej na zadnjo postajo (Metlika) in končal svojo vožnjo –, se je v ponedeljek zjutraj začelo kolesarsko potovanje v Bosno.
V Dobravicah, ki leži tik ob železniški progi z malo prometa, je bila noč mirna. Nočno tišino je občasno pretrgal le pasji lajež, to pa je bilo do prvega jutranjega vlaka tudi vse. Ropot vlaka me je prebudil iz spanca, ki sem ga lovil zavit v spalno vrečo na klopi postajališča, a čeprav sem bil neučakan, sem se obrnil in še za nekaj časa zaspal. Ko je tamkaj ustavil drugi vlak, se je dan že naredil in v spalni vreči nisem imel več potrpljenja. Na hitro sem pospravil ležišče, opremo natovoril na kolo, še nekajkrat globoko vdihnil, se povzpel na kolo in pritisnil na pedali. Končno!
Vas Dobravice z nekaj hišami je skrita skorajda sredi gozda, tik ob vasi je nekaj njiv in travnikov. Podobo jutranje (rahlo valovite) pokrajine, po kateri se je vila ozka cesta, je zaljšalo še pravkar prebujeno sonce, ki je s svojimi žarki vzdigovalo zadnje jutranje meglice, ki so ponoči objele to najbolj jugovzhodno pokrajino Slovenije.
Jutranjega miru niso motili zvoki avtomobilov in drugih podobnih strojev, ki človeku omogočajo premagovanje večjih daljav praktično brez napora.
Postaja v kraju Dobravice. Foto: Blaž Račič/Delo
Idilično podobo so soustvarjale še ravnokar prebujene živali s petelini na tamkajšnjih kmetijah in drugimi pticami vred, ki so žgolele svoje jutranje budnice. Vse skupaj se mi je zdelo kot enkratna naravna kulisa za začetek nove kolesarske dogodivčine. In ko je ta mir zaznamovalo še vrtenje pedal in tiho drsenje koles po cesti, se je v meni spet prebudil tisti enkraten občutek na kolesu, ki ga vedno rad poiščem; tudi tako, da se (sicer zaspanec) zbudim bolj zgodaj zjutraj in se čimprej spravim na kolo.
Blaž in Nedžad pred vhodom številka dve. Foto: Blaž Račič/Delo
Uvod je bil res enkraten, podobno se je nadaljeval dan, ki se je po 80 kilometrih vožnje od Metlike in Karlovca proti Bihaću končal v obcestnem kampu, kjer sem prenočil. Preden sem se zavil v spalno vrečo, sem preveril še, ali je moj vodnik po nekdanjem vojaškem letališču Željava, sicer nekdanji tehnik v omenjenem letališču, ki ga je vojska imela v nedrju hriba Plješivica, ki se pne nad pokrajino, pripravljen. Nedžad Jahić mi je sporočil, da bo v Ličkom Petrovom selu naslednji dan ob štirih popoldne. Letališče, ki je v nekdanji državi veljalo za skrivnostno, saj tedanja JLA ni pretirano rada razkrivala svoje vojaške moči (zanj sem izvedel šele, ko je režiser Žiga Virc napovedal fim Houston, imamo problem), sem prav zaradi skrivnostnosti, ki ga je obdajalo, izbral za prvi cilj na potovanju.
Slunj (Hrvaška) Foto: Blaž Račič
Naslednji dan je bil nekoliko oblačen in skrb, da bom moral po cestah, ki se po razgibanem kraškem terenu ves čas (rahlo) vzpenja in spušča, voziti po vročem soncu, je bila na mojo srečo odveč. Na kratko sem se ustavil v Slunju na Hrvaškem, kjer je Anika iz tamkajšnje turistične skupnosti hitela z naštevanjem lokalnih znamenitosti in med katerimi imajo osrednje mesto slapovi Slunjčice, ki slikovito polnijo korito reke Korane, ki tjakaj priteče iz daleč bolj znanih Plitvičkih jezer. A je debata je hitro preskočila lokalne okvire in kar naenkrat so bili pred nami (pridružila se nama je namreč še njena sodelavka, ki je barvala korita rož) problemi sodobnega sveta. A za te si nisem hotel vzeti več časa, saj sem želel do Željave priti čimprej.
Slapovi Slunjčice Foto: Blaž Račič/Delo
Ličko Petrovo selo nima niti enega lokala, kjer bi lahko v senci in ob hladnem pivu počakal na vodnika Nedžada. Na srečo sem odkril ravno odprt hostel Lana, kjer me je sprejel lastnik Beho. Ko sem ga vprašal, ali ima morda kakšno pivo, mi je sicer odgovoril, da bo pogledal, a se mi je zdel precej zadržan. Tudi pogovor, ki je stekel je bil zadržan, a je kljub temu ena ura hitro minila, Nedžad pa se je javil z mejnega prehoda, da bo vsak čas prišel. Končno, saj sem obisk letališča in srečanje z letalskim mehanikom v nekdanjem vojaškem letališču res težko čakal.
Postanek na kopališču ob Korani nedaleč od Karlovca Foto: Blaž Račič/Delo
Nedžad ima že precej izkušenj z vodenjem po predorih pod Plješivico, v katerih je bilo naenkrat parkiranih celo do 50 letal - dve eskadrilji lovskih letal Mig-21 in ena eskadrilja izvidniških izvedenk Mig-21. Zanimanje za letališče je kar veliko, je povedal Nedžad in dodal, da se občasno za ogled najavijo celo avtobusne skupine. Čeprav v podzemnem letališču ni videti nič (vsajbrez luči ne) in je dejanskih ostankov iz obdobja od konca 60. let do začetka 90. let prejšnjega stoletja, ko je letališče obratovalo, malo, pa so bile zgodbe z letališča, ki jih je povedal Nedžad, zelo zanimive in so odpirale pot domišljiji.
V predorih pod Plješivico je bilo naenkrat lahko parkiranih celo do 50 letal. Foto: Blaž Račič/Delo
Razkrivale so inženirski dosežek pod Plješivico, ogromno vojaško moč nekdanje države, pa tudi politično moč Jugoslavije v času hladne vojne, ob koncu katere je Jugoslavija vodila politiko neuvrščenosti in si s tem pridobila velik ugled v svetu in zasedala enkratno vlogo v mednarodni skupnosti. (Kakšna je danes vloga Slovenije in drugih držav v mednarodni skupnosti?) Hkrati z velikansko vojaško vlogo je letališče požrlo velikanske vsote denarja – ocene in navedbe so različne in se gibljejo med 8 in 12 milijard dolarjev (v času gradnje).
Zaradi vsega naštetega je Nedžad, ko je začel delati tamkaj kot letalski tehnik (zdaj je pripadnih vojske Bosne in Hercegovine in je član posadke vojaškega helikopterja), izjemno ponosen, da je bil del nečesa velikega, pomembnega, skorajda neuničljivega. Na koncu, leta 1992, se je kljub vsemu pokazalo, da je bilo letališe ranljivo – in je bilo uničeno. »Takrat sem jokal,« je povedal Nedžad.
»Najdba« v Željavi. Foto: Blaž Račič/Delo
Po podzemnem predoru (skupaj so dolgi več kilometrov) sva hodila z lučmi usmerjenimi naprej, Nedžad pa je vsake toliko časa posvetil na levo ali desno in pokazal ožje rove, ki so se cepili od glavnih predorov, v katerih so bila parkirana letala. V stranskih rovih so bila poveljstva posamezih eskadrilj, dostop do dvigala do kontrolnega stolpa, skladiščni prostori (za orožje, letalsko gorivo - kerozin), tehnične delavnice, v zvezdi, kot so imenovali osrednji podzemni prostor letališča, so bili vodstvo letališča, kuhinja, tudi zobozdravnik, razvijalnica posnetkov, ki so jih na filme snemala izvidniška letala, ipd.
Nato sva se z avtom zapeljala še po dveh vzletno-pristajalnih stezah (od petih) in se čudila kakvosti gradnje. Danes, 25 let po uničenju letališč, bi bilo glavno vzletno-pristajalno stezo treba le pokositi in bi spet lahko vzletala letala, sva ugibala, medtem, ko so se ostale steze precej bolj zarasle z rastlinjem.
Zapuščena in delno zaraščena vzletno-pristajalna steza na letališču Željava. Foto: Blaž Račič/Delo
Očitno pa Željave ne poznajo le državljeni držav, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije, ampak tudi drugi. Tako sva tik pred vhodom srečala Maltežana, ki si je skupaj s hčerko prišel ogledat vojaško zapuščino. »Internet,« je odgovoril na vprašanje, kako je izvedel za Željavo. A tudi internet ne »ve« vsega in tako Maltežan ni vedel, da je na mejnem prehodu med Hrvaško in BiH treba policiste obvestiti o obisku letališča. To namreč deloma leži na Hrvaškem, deloma v BiH in ga zato posebej nadzirajo s kamerami.
Tabla opozarja na zaprt muzej o prvem zasedanju Avnoja v Bihaću. Foto: Blaž Račič/Delo
Precej bolj kot tujci so Željavo spoznali domačini iz okoliških vasi in iz Bihaća. Ti so tjakaj več let hodili »na njivo«, je dejal mladenič, ki se je v hostlu Lana pridružil debati o letališču. Dodal je, da so ljudje zaradi materialne stiske in vojne po razpadu Jugoslavije z letališča odpeljali vse, kar je bilo uporabnega; še najbolj cenjen je bil baker v električni napeljavi, ki se je zelo dobro prodajal, je povedal. Nedžad mi je že prej razkril, da se je Bihać kar pol leta grel na kerozin. Ta je po odhodu vojske ostal v cevovodu, ki je letališče povezoval z večjim rezervoarjem v Bihaću.
Sekeli gulaš ob poti v Bihać. Foto: Blaž Račič/Delo
Čeprav bi rad izvedel še kaj več o letališču, kot je bilo mogoče izvedeti med dveurnim obiskom, pa se je Nedžadu mudilo ne nek sestanek in sem ostal v hostlu Lana. Lastnika sem vprašal, ali ima morda še kakšno pivo. Šele čez čas je povedal, da ga nima in da se bova zvečer odpeljala v Izačiće, vas na bosanski strani meje. In sva šla, prej nekoliko bolj zadržan gostitelj Beho pa se je nekoliko bolj sprostil in debata je stekla.
Reka Una. Foto: Blaž Račič
Tako kot so pozneje stekle debate v Bihaću, Bosanski Krupi, Sanskem mostu, kamor me je vodila pot in kjer sem srečal zanimive ljudi z zanimivimi zgodbami ...
A še bolj kot ljudje me je v Bosanski Krupi navdušil ... most. Most, ki predstavlja vstop v središče manjšega kraja na eni strani z otoki na reki Uni, ki dajejo podobo mestu stisnjeno med bregove okoliških hribov. Most in ljudi ne njem sem sedeč v bližnjem lokalu opazoval zvečer (a nisem posnel nobene fotografije, saj sem fotoaparat pozabil v prenočišču. Most privablja vse: skrbno urejena mlada dekleta, mlade fante s pričeskami po zadnji modi, družine z otroki, gospe in gospode v zrelih letih, ki se srečujejo na mostu in (morda) obujajo spomine, pa tudi Romske ženske z otroki, ki so prosjačili ... Most povezuje mesto in ljudi. Enkratno.
Če je bila pot od Bihaća proti Bosanski Krupi nezahtevna, saj sem kolesaril po cesti, ki je bila tako kot železiška proga speljana po ozki dolini, kjer je bilo prostora dovolj komaj za reko Uno, pa je bila pot od Bosanske krupe do Sanskega mosta bolj zahtevna. Dobrih 30 kilometrov se je cesta po bolj ali manj samotni in neposeljeni kraški pokrajini vzpenjala, kakih 20 kilometrov pred Sanskim mostom, ko me je vročina sredi dneva že precej motila, pa se je le začela spuščati.
Sanski most. Foto: Blaž Račič/Delo
Sanski most ima v imenu resda besedo most, a takšnega mostu, kakršneg semobčudoval v Bosanski Krupi, le niso imeli. Kljub temu pa so zvečer središče mesta zaprli za promet in je tako postal korzo za domačine (in občudovalce mestnih navad v Bosni in Hercegovini iz tujine).
Zapeljal sem se še iz mesta, ob reki Sani pa sem po priporočilih domačinov našel res lep kraj za nočitev Sana pa je šumela ...
