Tiskane izdaje
Na bregu reke Sane nedaleč od Sanskega mosta, ki so mi ga za nočni počitek priporočili lokalci, sem srečal kolesarskega navdušenca. Svetoval mi je, naj tik pred Jajcem z glavne ceste zapeljem desno na lokalno cesto in se po obali tamkajšnega jezera peljem zadnjih kos poti do Jajca, s čimer se bom izognil klancu tik pred krajem, pomemebnim za nekdanjo Jugoslavijo. Za nasvet sem mu bil čez dva dni hvaležen.
Kar nekoliko razočaran pa sem bil že takoj naslednji dan, ko sem iz Sanskega mosta do Ključa kolesaril po glavni cesti. V Ključu mi je namreč mladenič, ki je delal v lokalu, povedal, da bi se s kolesom lahko peljal po cesti tik ob reki Sani in bolj ali manj po ravnem. Tako pa sem zagrizel v več klancev, ki so si sledili drug za drugim (in jih, kot se mi je zdelo med poganjanjem kolesa, kar ni hotelo biti konec). Čeprav je bila ura še zgodnja (na pot sem šel okoli sedmih), je švic že kmalu pošteno tekel − čeprav bi se lahko peljal ob reki, v hladu senc dreves, sem kasneje razmišljal v Ključu.
A kakorkoli že: skoraj 40 kilometrov dolga jutranja pot in sončno vreme sta me po malici, telečji čorbi, »prisilila« k postanku na bregu reke Sane, na kopališču, kjer sem se namočil (zelo na hitro, saj je bila voda mrzla) in nekoliko poležal na bregu. Vedel sem namreč (saj so mi povedali domačini), da me popoldne čaka več kot deset kilometrov klanca na cesti proti Jajcu.
Veliko Plivsko jezero. Foto: Blaž Račič/Delo
Mladi natakar v gostinskem lokalu je tako kot njegovi vrstniki, s katerimi sem govoril, na vprašanje, kako kaj živijo v Ključu, odvrnil, da tako kot številni drugi mladi. Rad bi zapustil Bosno in Hercegovino, saj služb ni ali pa so slabo plačane. Življenje v domačem kraju namreč pomeni življenje na robu, brez perspektive, brez prihodnosti. Pred mesecem dni se je po enomesečnem bivanju v Nemčiji vrnil domov in zdaj težko čaka konec leta. Takrat bo namreč zapustil domači kraj, saj bo začel delati v domu za starejše nekje v Nemčiji.
Redna zaposlitev daje upanje, je razmišljal mladenič in dodal, da bo v Nemčiji hodil v šolo, se dodatno izobraževal, da bo lahko ohranil zaposlitev in si morda izboljšal standard. Tako kot si ga izboljšujejo njegovi kolegi, ki se poleti iz Avstrije, Nemčije, Švice, Francije pa tudi z Danske, Norveške in Švedske domov vračajo na počitnice in ki doseženi standard kažejo z novejšimi avtomobili zlasti nemških avtomobilskih znamk. Ugotavljal je še, da bo zapustil domače kraje, ki jih sicer ima zelo rad zlasti zaradi slikovite pokrajine in gozdov, ki zelenijo podobo osrednje Bosne in Hercegovine. A od lepote se ne da živeti, sva se strinjala, preden sem jo mahnil naprej.
Čeprav je okoli petih popoldne sonce že zgubilo nekaj moči, me je že kmalu po začetku vzpenjanja s kolesom na enajstkilometrskem klancu spet zalil pot. Resda klanec ni bil strm (sodeč po obcestni tabli je imel šest oziroma sedem odstotkov), a dolžina vzpona skupaj s težo tovora ni bila zanemarljiva.
Dolina reke Vrbas. Foto: Blaž Račič/Delo
Sonce se je med kolesarjenjem skrilo za oblake, ki so prekrili okoliške hribe (na severni strani ceste Manjača, na južni Dimitor, njih vrhovi pa se dvigajo do okoli 1500 metrov nad morjem), in zaradi krepko mokre majice me je čez nekaj časa že začelo zebsti. Končno se je cesta polegla, tabla ob njej pa je najavljala: Čađavica. Tukaj bom spal, sem se v trenutku odločil.
Postanek v obcestni gostilni sprva ni dopustil veliko upanja v skorajšnji počitek: prvo prenočišče je v Mrkonjič gradu, kakih 20 kilometrov naprej, so poročali domačini. Zame to ni sprejemljivo, saj sem utrujen in lačen, sem potožil. Rad bi si odpočil, kaj pojedel in popil ter se naspal, sem razlagal sogovornikom v gostilni in obenem pogledoval proti nebu in črnim oblakom, ki niso obetali nič kaj prijazne noči.
»Poskusi na bencinski črpalki čez cesto,« je rekla domačinka in namignila, da ima lastnik črpalke v lasti hišo tik ob črpalki, ki pa je povsem prazna. »Morda boš lahko tam prenočil,« je dejala.
Šel sem čez cesto in mladeniču na črpalki začel razlagati, kaj bi rad. »Počasi, najprej spij kavo, pa se bova pogovorila,« je dejal mladenič. Nekajkrat je nekam poklical po telefonu in čez nekaj minut oznanil: »Ni problema.« Negotovost pred morebitno nevihtno nočjo je bila odpravljena in sem povsem sam prenočil v hiši, ki je bila sicer pripravljena za vselitev. Zjutraj se je izkazalo, da so oblaki prejšnji večer samo grozili, a so ponoči nekaj kapelj vseeno spustili in ohladili ozračje.
Dopisnik na Komarju. Foto: Blaž Račič/Delo
Zjutraj je bilo tako spet kot nalašč za kolesarjenje: na glavni cesti proti Mrkonjić gradu je bilo prometa malo, temperature pa skoraj idealne. V nasprotju s prejšnjim dnem, ko sem se precej vzpenjal po cestah, pa sem ta dan kolesaril po ravnem, zadnji del 40 kilometrov dolge poti do Jajca pa tudi spuščal.
Ob prihodu v Jajce je za menoj prišla utrujenost od prejšnjega dne, noge so bile težke. Nekaj časa sem se še poigraval z mislijo, da bi pot vseeno nadaljeval proti Donjem Vakufu, a sem si kmalu premislil. Ogledati sem si namreč želel muzej drugega zasedanja Avnoja, vendar je bila razstava v dvorani, kjer je leta 1943 nastala Jugoslavija, zaradi gledališke predstave začasno pospravljena. Prav ta dan se je namreč v Jajcu začel festival gledališča Bosne in Hercegovine in kot prva na festivalu je bila še isti večer na sporedu nova predstava, ki jo je na oder s podiplomskimi študenti gledališke igre v okviru Eastwest centra Sarajevo in BNP Zenica postavil uveljavljeni režiser Haris Pašović. Po prigovarjanju organizatorjev, da bo predstava zanimiva in si jo velja ogledati − in zaradi težkih nog − se ni bilo težko odločiti, da si bom v Jajcu odpočil in si zvečer ogledal predstavo z naslovom Za kaj bi dali svoje življenje? (Za šta biste dali svoj život?).
Dvorana, kjer se je leta 1943 krepilo upanje. Foto: Blaž Račič/Delo
Enkratna predstava, ki me je dve uri držala v napetosti, je pripovedovala različne zgodbe iz zgodovine, predvsem 20. stoletja, ki jih je povezovala ena skupna točka − akterji v predstavi so namreč svoje življenje dali za višje cilje, režiser pa se je pri tem spraševal, za katere ideale bi bili ljudje pripravljeni umreti danes.
Tako so na zanimiv način (igralci so igrali na manjših odrih med publiko) med drugim prikazali japonske kamikaze, ki so v drugi svetovni vojni dali življenje v poskusih napadov na ameriške vojaške ladje, sodobne teroristične skrajneže, ki kot žive bombe sejejo strah po Evropi in po svetu, pa tudi Edvarda Snowdna, znamenitega žvižgača, in Borisa Baranova, ki ga svet slabo pozna, a je prav on skupaj z dvema sodelavcema po nesreči v jedrski elektrarni Černobil leta 1986 preprečil še večjo katastrofo in za kar je dal svoje življenje.
Po predstavi, ki se je sklenila z znamenito skladbo dua Simon & Garfunkel The Sound of Silence, mi je v mislih odzvanjala ugotovitev, da so leta 1943 dvorano polnili dobre misli in veliko upanje. Misel sem ob kratkem srečanju po predstavi razkril tudi režiserju Harisu Pašoviću in med drugim še ugotovil, da več kot 70 let po zborovanju v Jajcu takšnega upanja predstava ni dala. Je pa razkrila, no, vsaj meni se je zdelo tako, da namesto upanja ob eroziji vrednot naraščata zaskrbljenost in negotovost, ki prevevata sodobni svet in sodobnega človeka.
Vrata muzeja Avnoja v Jajcu so bila zaradi gledališke predstave za obiskovalce zaprta. Foto: Blaž Račič/Delo
Naslednji dan zjutraj sem zgodaj vstal, saj sem se bal, da se bo uresničila vremenska napoved, po kateri naj bi že dopoldne začelo deževati. A sem se zbudil v sončno jutro, ki je kar klicalo po kolesu. Zajtrk z obvezno kavo, nato pa na kolo, ki se je zavrtelo že nekaj minut po sedmi uri zjutraj. Cesta proti Donjemu Vakufu je bila v nedeljo bolj ali manj prazna, medtem ko so mi v glavi še vedno odzvanjali odlomki iz predstave prejšnjega večera, saj mi vse skupaj kar ni hotelo iz glave.
Ozka dolina reke Vrbas se je čez nekaj časa nekoliko razširila, tako da sem lahko opazoval tudi številne nasade malin, ki v teh dneh zorijo, domačini (ki jim predstavljajo enega od redkih virov zaslužka) pa so jih obirali. Tako sem se ustavil v enem od nasadov in domačini so me takoj povabili, naj se najem malin. Z veseljem sem se jim pridružil in se lotil malin. Še posebej rad imam sadje (pa tudi zelenjavo), ki je sveže, ravnokar odtrgano z rastline, saj tako uživalcu sadež da največ, kar lahko.
Čeprav sem imel ves čas polna usta malin, je stekla tudi debata z domačini. Med drugim sem (spet) slišal, da dobra izobrazba ni pogoj za zaposlitev mladih, ki kljub temu ostajajo brez prihodnosti. »No, vsaj maline imamo in lahko vsaj kaj zaslužimo,« je dejala gospa v srednjih letih, ki se dobro zaveda, da to zadošča zgolj za preživetje in nič več. Poleg tega se je obregnila še ob odkupno ceno za kilogram malin, ki doseže poldrugo bosansko marko (približno 75 centov) in je, kot je dejala, zelo nizka. »Tisti tam gori na naših žuljih bogatijo,« se je jezila.
Po prijetni malici in nekaj manj prijetnih besedah (tudi trdih na račun nepoštenega bogatenja nekaterih posameznikov) in ugotovitvah o življenju ljudi v Bosni in Hercegovini sem spet sedel na kolo in se odpeljal naprej, v Donji Vakuf. Veter je pihal od zadaj in v Donji Vakuf sem prispel hitro, okoli desetih. O napovedanem dežju pa še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Čakati na dež bi bilo greh, sem si mislil med kratkim počitkom in se odpeljal naprej, proti Travniku.
Obiralci malin. Foto: Blaž Račič/Delo
Med kolesarjenjem po tamkajšnjih cestah sem doslej srečal le nekaj redkih kolesarskih navdušencev, zato sem se razveselil dveh mladeničev, ki sta z nahrbtniki in spalnimi vrečami na ramenih kolesarila proti domu, v Turbe (kraj pri Travniku). Tako smo nekaj časa kolesarili skupaj in sta mi med drugim povedala, da moramo čez prelaz Komar. Do tja je sedem kilometrov vzpona, je povedal srednješolec. Skupaj smo zagrizli v klanec in ga kljub poldnevu in vročini zvozili brez večjih težav. Na prelazu smo se poslovili, saj sta onadva nadaljevala pot proti domu po krajšem počitku, sam pa sem si pred spustom proti Travniku privoščil še malico.
V Travnik sem prispel ravno v času kosila in si ga v čevabdžinici (ja, kje pa drugje) tudi privoščil. Medtem so na nebu že lezli skupaj oblaki, ki so s črnino grozili, da bodo vsak čas iz sebe izpustili veliko vode. In res, v Travniku je v nedeljo popoldne deževalo kot za stavo.
Na srečo sem to etapo končal tako, da sem lahko mirno sedel v lokalu, pil pivo, opazoval dež in zapisoval spomine na del od skupaj kakih 450 kilometrov poti, ki sem jo od ponedeljka že prevozil. Hkrati sem že koval načrte za ogled piramid v Visokem in o obisku prestolnice − Sarajeva.
