Tiskane izdaje
»Ko sem govoril o veliki, prevladujoči politični negotovosti, nisem povedal nič ekstravagantnega, nič takega, kar bi bilo težko predvideti: samo poglejte koledar volitev za prihodnje leto. Ta je sam po sebi vir negotovosti.«
Predsednik Evropske centralne banke je te besede izrekel skoraj natanko pred letom dni, 8. decembra lani. Mario Draghi, mož večno brezizraznega obraza, je bil tedaj, ko je v ultramoderni stekleni palači ECB v Frankfurtu odgovarjal na novinarska vprašanja, sicer videti iskreno zaskrbljen tudi zaradi negotovih razmer v domači Italiji, a so ga misli ponesle predvsem naprej, k letošnjim odločitvam volivcev v Franciji, na Nizozemskem, Nemčiji in še kje. Za izkušenega centralnega bančnika, ki je odlično plačan tudi za to, da z javnimi izjavami miri črede na finančnih trgih, je bila taka neposrednost naravnost presenetljiva.
Morda Draghija tedaj, mesec dni po presenetljivi Trumpovi predsedniški zmagi v Ameriki, niti ni najbolj skrbel razplet letošnjih nemških volitev. Zmaga izkušene kanclerke Angele Merkel pač tedaj ni bila videti resno ogrožena. Pa se je, paradoksalno, nato povolilno politično šahiranje daleč najbolj zapletlo prav v tej že kar dolgočasno urejeni in predvidljivi državi. Politična negotovost v Nemčiji je sicer verjetno le začasna, a nam zdaj na povsem nov način pokaže, kako občutljivo in tvegano je lahko delovanje glavnega motorja v nemško-francoski kompoziciji evr(op)skega povezovanja.
Sicer pa, ko se bodo zgodovinarji čez 50 ali 100 let ozirali v drugo evropsko desetletje 21. stoletja, bodo iztekajoče se leto 2017 morda, ponavljam, morda, lahko označili z nekaj boljšimi karakteristikami kot prejšnja.
V letih od 2009-2016 smo na našem kontinentu občutili hudo gospodarsko in finančno krizo v obliki črke W, posledično dolžniško krizo držav in diktat trojke, begunsko krizo, brexit, terorizem, vzpon populizma in nacionalizma itd. Evropa si je močno oddahnila, da leto 2017, po brexitu in zmagi Trumpa v ZDA v 2016, ni prineslo tudi zmagovitega pohoda populizma na volitvah v ključnih evropskih državah. Lanske skrbi šefa ECB so bile tako morda na prvi pogled odveč. In z izjemo političnih napetosti v Kataloniji in Španiji, pred katerimi si evropski establišment brez sramu zatiska oči, to leto tudi ni naplavilo nove širše politične ali ekonomske krize. A na drugi strani tudi ni prineslo nobene resne rešitve, novega, povezovalnega lepila za skupno evropsko prihodnost.
Visoka gospodarska rast, najvišja v zadnjem desetletju in zmanjšanje brezposelnosti sta morda zakrila nekaj razpok v evropski hiši - a dejstvo je, da je Unija videti vse bolj utrujena, birokratski Bruselj pa odtujen od sentimenta državljanov in interesov držav članic, zlasti tistih manjših, manj slišanih. Del te slednje zgodbe je lahko, recimo, tudi sanacija slovenskih bank - prav te dni bodo minila že štiri leta od njenega začetka - ki je bila pod diktatom evropske komisije izpeljana na kar precej brutalen način, vsaj za slovenske »porezane« varčevalce, pa tudi davkoplačevalce.
Načeloma bi lahko bile uvodne Draghijeve besede prikladne tudi za Slovenijo tukaj in zdaj. V skladu z našim koledarjem volitev in utečeno politično prakso je interesno razpadanje in preklanje znotraj vlade in koalicije že v polnem razmahu. A videti je tudi, da za zdaj taka naraščajoča politična negotovost v majhni državi na sončni strani Alp ne vznemirja niti nas samih - kaj šele evropske elite v Frankfurtu ali Bruslju.
