Tiskane izdaje
In absolutno se strinjam s tabo, ko praviš, da se »šele v točki, ko prestopimo mejo konvencije, znajdemo pred vprašanji, ki nimajo preprostega odgovora.«
Pred meseci sem vodil pogovor z etnomuzikologinjo Ano Hofman, ki je na neki točki postavila zelo podobno neprijetno, a hkrati inteligentno in predvsem ključno vprašanje: »V čem je v resnici razlika med Rock Partyzani in zborom Kombinat?«
Roko na srce in drugo na jetra: če pustimo politiko in agendo ob strani, gre za isto povsem razumljivo, a hkrati precej brezvezno nostalgijo. Zakaj torej ne bi soočili Johnnyja Casha in Branka Jovanovića Vunjaka?
Seveda življenje teče dalje tudi med tem najinim dopisovanjem in pred nekaj dnevi sem prejel mail Aleša Črniča, v katerem je med drugim zapisal, da bere najino korespondenco, da mu je všeč, posebej pa se je »obregnil« ob najino analizo razmerja med popularnim in populističnim. Nenavadno je, da teh dveh izrazov še nisva uporabila, čeprav v resnici povesta vse − vedno potrebuješ nekoga od zunaj, da stvari, ki te mučijo, poimenuje s pravimi imeni.
Kot sva že družno ugotovila, popularnost še ne pomeni slaboumnosti in z največjim veseljem tvegam, da me prijazno ozmerjaš z na vinil navlečenim hipsterjem, ko se javno izrečem za oboževalca Johnnyja Casha. Zakaj sem pripadnik tega klana? Razlogov je ogromno in brez težav jih naštevam, od glasu, neverjetne interpretativne moči do življenjske zgodbe in komadov tipa »A boy named Sue«. Casha doživljam kot vrhunskega pripovedovalca večinoma preprostih, a ključnih zgodb, ki noče biti všečen, pač pa se trudi biti resničen. Sem žrtev natega? Morda, ampak če sem, v tem neskončno uživam.
Antipod, ki mi ga ponujaš v premislek in ki se med mojim pisanjem vrti v ozadju, te dimenzije ne premore, žal mi je, ampak tako pač je.
Kaj mu manjka oziroma česa je v njegovi muziki preveč? Manjka mu glas, zmožnost interpretacije in zgodba. Česa je preveč? Predvsem je preveč želje po tem, da bi bil ljudem všeč.
Pogoji popularnosti so mnogoteri in ne izključujejo vsebine, populizem pa parazitira na abotni potrebi po tem, da bi te imeli vsi radi. Popularnost je lahko tudi konsenz, populizem pa je nujno diktatura, in v tem smislu je Cash zame demokrat, Brendi pa samozvanec. Ker čutim, da mi hoče biti po vsej sili všeč. In ker morda naivno, a zato nič manj iskreno, verjamem, da je temeljna poanta demokracije vendarle svoboda, in ne tisto že omenjeno nasilje večine nad manjšino, bom do tistih, ki se mi vsiljujejo s svojo željo po všečnosti, vselej sumničav.
Pa še krajša digresija za zaključek: pred nekaj dnevi nas je zapustil Blaž. Tebi je bil sodelavec in prijatelj, meni samo znanec, v vsakem primeru pa bi rad končal svoje današnje pisanje v njegov spomin. V spomin človeka, ki ga ni bilo strah povedati, kaj si misli, in ki se ni trudil, da bi bil ljudem po vsej sili všeč. Ki torej ni bil populist, ampak preprosto in predvsem pošten. Dragi Blaž, zbogom in mirno počivaj.
Boštjan
***
Boštjan Narat in Miha Šalehar si dopisujeta vsako sredo ob 12h.
