Tiskane izdaje
... hvala za lepo božično zgodbo. Naj dalaljujem;) Medtem ko so Demolition group na alternativnem odru z refrenom »fukajva za svet, za ljudi, planet« hvalili ljubezen, je to na večinskem odru Danijela brez ironije dejansko počela. Fukala je! Za svet, za ljudi, planet.
Oprosti, ker zgodba ne bo božična; adventne bakanalije so v meni spet prebudile starega ljudomrzneža, ki obtožuje tiste, ki so zafukali svet. Sta torej svet zafukali Severina in Danijela ali tisti, ki vibrirajo na duhovnem horizontu njune godbe? Kura ali jajce? Severina ali prostovoljni gasilec Andrej? Vprašanju najbrž ne bova prišla do dna, se pa zadnje čase v luči tega sprašujem, do kam gre še lahko obča poniglavost, ne da bi ostala nekaznovana. Da bova bolj lokalna in ilustrativna, ti, če slučajno še ne veš, povem, da se bo nova/stara doza resničnostnega primitivizma, imenovana Bar, dogajala na ljubljanskem Nebotičniku!? Prepričan sem, da se bodoča zmagovalka, kmetica XY, ki ga bo, na poti do triumfa, po kotih slavne kavarne vsem na očeh vlekla Denisu penisu, ne zaveda, za kako simbolno skrunitev gre. A vprašanje ostaja: kako globoko še?
Pred par dnevi sem bral odzive tviteraških sledilcev Kanyeja Westa, ki je s Paulom McCartneyjem posnel duet. Osupljivo: vsak drugi je spraševal, kdo je Paul, neki pozitivno naravnani mladinki pa je izletelo celo, da je ponosna, ker bo dobri Kanye nekemu talentu Paulu iz dna pomagal ustvariti lepo kariero. Pa da ne bo pomote in pakiranja stereotipov o butastih Američankah; punca ni iz Kansasa, pač pa iz Ljubljane. Greva naprej. V soboto je naneslo, da sem bil z mulcem, zaradi razprodanega Hobbita v Cankarju, primoran prestopiti prag Koloseja. Idiokracija na kubik: parfumirani white trash se je med seboj pogovarjal na disko jakosti, bobnal po plastenkah kokakole, brcal v stole pred seboj, triletnim pamžem na ves glas tolmačil dogajanje na platnu, telefonaril in si dolgčas med nepotrebnimi filmski dialogi krajšal s tipkanjem sporočil in selfiji. Kot da je vse to običajna folklora. Nobenega ni motilo. Imeli smo se fajn. Utihnili so le ob finalu akcijskega razčefuka. HD-eksplozije in počasni posnetki obglavljanj so jih za bežen hip pomirili.
Pa bi se, da ne zabluzim še z nedeljsko zgodbo o zagovednem Dolenjcu z novim passatom, vrnil k tvojemu pozivu, da počlovečimo kapitalizem. Dragi Boštjan, je sploh lahko še bolj človeški? Osebno se mi zdijo gladiatorji kokic in mehčalca v Koloseju ter Kanyejevi sledilci ilustracija popolnosti humanega kapitalizma in demokracije. Vse znanje informacijske družbe imajo na dosegu roke, v pametnem telefonu, pa vendarle zavestno in z očitnim užitkom izberejo kič pred lepoto, pornič pred erotiko, neumnost pred pametjo, predsodke pred izkušnjo, nasilje pred dialogom.
Do kod torej še lahko seže zabitost, preden jo bomo prepoznali kot družbeno škodljivo? Do kdaj se nam bo zdelo normalno, da moramo po diktatu večine vsi po božje častiti gasilce; se protokolarno klanjati predsedniku, ki kaže mišice na koledarjih; poslušati govejo muziko, ki jo Mario opravičuje z ratingom; opuščati dvojino in rodilnik, ker je lažje? Do kdaj? In zakaj se pri teh vprašanjih, Boštjan, počutim kot fašist? Najbrž zato, ker bi drhal strpal v obvezne poletne tabore, da ne rečem taborišča, kjer bi se na silo naučili manir, okusa in tega, kdo je Paul McCartney. Pa zato, ker bi uvedel obvezni test za pridobitev dovoljenja za sleherno družbeno aktivnost. Začenši s pridobitvijo volilne pravice, ki v mojem svetu ne bi bila pogojena le s spolno zrelostjo. A ker pri obsodbi abotnosti vis à vis užitkarski večini pripadam nepomembni manjšini, še uspešen fašistek ne morem postati.
Ampak, hej! Mogoče pa nisem jaz fašist v tem odnosu? Kaj praviš?
Drži se, se bereva
***
***
Boštjan Narat in Miha Šalehar si dopisujeta vsako sredo ob 12. uri.
Njuno e-pisemsko korespondenco pa si lahko preberete tudi v dosjeju.
