Dragi samozvani hipster ...

... naj povem, da sva, če je Johnny na vinilu kriterij, že dva. Taka z napako; nisva upoštevala ključnega kriterija zanikanja.

Objavljeno
15. oktober 2014 14.05
reu FRANCE/
Miha Šalehar
Miha Šalehar

Opomba gospoda Črniča, da je treba razlikovati med populizmom in popularnostjo, se mi zdi vredna upoštevanja, čeprav naju spravlja v nove težave. Upam tudi, da mi boš v naslednjem obroku naratizma postregel z odgovorom na vprašanje muzikologinje, tistem o razliki med Kombinatkami in Rock Partyzani.

Vem, da (se/te) posiljujem s tem nesrečnim Brendijem, a to počnem namenoma. Ne morem se znebiti občutka, da je s tem, da se vsem zdi primerjava preveč radikalna, nekaj narobe. Čeprav prikimavam temu, kar si napisal o zadnjem velikem Američanu, te bom še malo dražil z Brankom. Naj nama služi za vajo.

Pa beriva njegovo poezijo!

Pravim ti, Jože, hudič gre nad nas,
danes vse gre slabo,
stare navade pokopal je čas
in jaz sem nakopal si njo.

Je zbrala revije, reklam kamion,
študira in zbira nov kraj,
čez dan me mori, kam odpeljal jo bom,
a meni je vsega dovolj.

Daj spijva ga, Jože, srce me boli,
ko baba razmišlja tako,
da v tuje neznane si kraje želi,
ko pri nas doma je lepo.

Ona sanja Pariz, ona sanja London,
in čez dan me mori, le kam jo peljal bom.
A naj k vragu gre svet, naj že mine ta noč,
zjutraj s fičkom odpeljem jo v moj Portorož.

Bi šotor postavla, nardila bi gril,
in jaz bi narezal meso,
potem bi še liter domačega spil,
bi skupaj čakali temo.

Na prvo oko banalna reč, a vendar si ta štikelj z malo truda lahko razlagava tudi kot protihipsterski manifest, če hočeva. Poskusiva.

Ona pooseblja globalno uniformnost okusa, ki je posledica propagande, marketinga, v njej je malomeščansko hrepenenje po metropolitanskem, gon po Berlinu, prezir do folklore naše doline. On ostaja zvest domačijskim normam. Konservativen in lokalno unikaten beta samec, ki se ne sramuje ne korenin ne svoje kmečke identitete, ji na koncu s šotorom in ognjiščem ter ekološkimi živili lokalnih pridelovalcev dokaže, da prava retro hipsterija domuje doma. V neki Litiji, če hoče! Šment, si opazil, da je zadnja kitica pravzaprav skica najnovejše reklame za telefone, ki targertira prav hipsterjugend. Mladič mladenki v flanelasti srajci kuri pred šotorom. Je to Brendi?

Kar želim s tem divjim nakladanjem pokazati, je, da so sentimenti, ki nam jih sproža neko sporočilo, odvisni tudi od konteksta, od programa, s katerim odpiramo in interpretiramo določen dokument. Če torej Brendija odprem s programom za kul stvari, lahko v njem slišim vse, kar hočem. Če pa ga odprem s programom, ki je norma in zapoved našega miljeja, Branko ostane brez interpretativne vrednosti. Čisti ništrc.

Ali je torej mogoče Branka in Johnnya analizirati z istim programom? Tudi kar zadeva samo petje? Kaj pa če privlačnost zvoka Johnnyevega Boy Named Sue temelji zgolj na eksotiki, ki pa v resnici ni nič drugega kot zvok neke ameriške zapizdine, tako kot je Brendi zven naše? Nam je estetsko presojo normiral program ali imava konkretne kriterije?

Vsak pogled na nekaj in posledično njegovo upredaljenje sta stvar norm, konvencij, nazorov in pripadnosti neki kulturni ločini, ki jo ekonomisti brez odvečnih besed mirno imenujejo ciljna skupina. Ne vem sicer, kaj je sklenila Ana Hofman, a kar se tiče rokovskih partizančkov in revolucionarnih kombinež, bi rekel, da je razlika približno taka kot med ponudniki telefonskih paketov − vsi te najprej stlačijo v strateško grupo, nato pa nategnejo, da podpišeš pogodbo o mesečnem odtegljaju. Kombinatke tako odobrava kvaziurbani levičarski šminkeraj, partizane pa primestni avtomehaniki.

Kje se torej populizem neha in se začne legitimna popularnost? Mogoče pri Kseniji Jus?

Drži se, stari, pa piši mi kaj,

Miha

p. s.: Hvala za odstavek o našem Blažu. Sam ga še ne zmorem, imam še vedno cmok v prstih, prsih in grlu.

***

Boštjan Narat in Miha Šalehar si dopisujeta vsako sredo ob 12h.