Dobro jutro: Drznem si biti to, kar sem

Rada bi povedala nekaj lepega. Rada bi povedala veliko stvari, pa se zdi, da so preveč razgaljajoče, preveč osebne – in zato sem vse svoje profesionalno življenje prevodnik za ljudi, ki nam imajo povedati nekaj lepega, bistvenega, osvobajajočega. Z ljudmi je v tem smislu podobno kot s knjigami. Ko v romanu najdeš stavek, ki ti spregovori, kot bi bil tvoj, stavek, ki bi ga napisal sam, če bi znal, se zgodi tista čarovnija, preblisk, da je tam nekje nekdo, ki ga morda nikoli ne boš spoznal, a ti je hkrati v tistem hipu bliže kot vsi, ki so ob tebi. Včasih se to zgodi ob srečanjih.

Zadnjič sem Josipo Lisac vprašala, ali so spomini lahko močnejši od resničnosti, ali je lahko svet, ki si ga ustvariš, močnejši od sveta, ki je tam zunaj. Pogledala me je z nasmeškom ženske, ki ve. »To pravzaprav ni vprašanje, je rekla, to je vaša zgodba o meni. Ki ste si jo ustvarili na podlagi mojih prejšnjih zgodb in intervjujev. A to so samo besede. Besede ne pomenijo nič. Besede je treba živeti, da bi postale resničnost.« Strmela sem vanjo, v ta obraz, ki se je med pogovorom nenehno spreminjal, iz nagajive desetletne punčke v ekstravagantno divo, nato v modro žensko, čarovnico.

»Jaz sem ženska, ki si s svojo domišljijo ustvarja svojo resničnost, vse to je res, in morda zveni čudno. A zame to ni čudno. Jaz to sem. Jaz to živim. Če včasih govorim o tem, da še vedno pogrinjam mizo za dva, je to metafora, s katero hočem reči, da človeka, ki ga že četrt stoletja ni ob meni, občutim v sebi. Če so žive pesmi, ki jih je ustvaril pred štiridesetimi leti, kako ne bi bil živ on, kako ne bi bilo to, kar sem ustvarila, svoj svet, kot pravite, najbolj resnično od vsega? Bolj resnično od vašega sveta. Ki ste si ga ustvarili vi. Me razumete? Tukaj smo samo zato, da ustvarjamo. Da živimo naš svet polno, do konca. Tukaj sem, in drznem si biti to, kar sem. To je vsa resnica.« In jaz sem ostala brez besed. Ker je ženska nasproti mene povedala vse, kar bi rada sama, pa si ne upam, ne znam.