Dve srečanji

V zadnjih nekaj dneh sem srečal stara prijatelja Jaserja Arafata in Jicaka Rabina. Beseda »prijatelj« morda ni ravno najprimernejša. Arafat mi je res rekel »prijatelj moj« v posnetem sporočilu za moj 70. rojstni dan, toda Rabin ni nikoli nikomur rekel »prijatelj«. Njegov značaj ni bil takšen. Vesel sem, da sem oba dobro spoznal, saj bi bilo moje življenje brez njiju revnejše.

Mislim, da nikoli nisem spoznal dveh ljudi, ki bi se tako zelo razlikovala drug od drugega. Arafat je bil topla, čustvena oseba. Njegovi objemi in poljubi so bili del ceremonije, vendar so hkrati izražali resnična čustva. Na srečanja z njim sem pripeljal veliko Izraelcev in vsi so nato pripovedovali, da se jim je po desetih minutah v njegovi družbi zdelo, kakor da ga poznajo že več let.

Rabin je bil njegovo popolno nasprotje. Tako kakor meni se mu je upiral fizični stik. Bil je odmaknjen in ni izražal svojih čustev. Samo po tem, ko si ga dobro spoznal, je pokazal, da je sposoben imeti zelo močna čustva.

Toda ti dve tako zelo različni osebi sta imeli nekaj skupnega. Oba sta bila vse življenje borca. Rabin se je odpovedal akademskemu študiju, da bi se pridružil nezakonitemu Palmahu (»udarniškim četam«) v času britanske vladavine. Arafat se je odpovedal karieri inženirja v Kuvajtu, da bi ustanovil PLO (Palestinsko osvobodilno organizacijo). Rabin je bil šest let starejši.

Oba sta posvetila večino odraslega življenja boju za svoje ljudstvo – in drug proti drugemu. Noben od njiju ni bil pri tem prav nič nežen. Rabin je nekoč ukazal vojakom, naj »jim [Palestincem] polomijo roke in noge«! Arafat je ukazal več krutih dejanj. Po dolgem življenju v vojni sta oba začela podpirati mir, kar je bilo precej nevarnejše početje. Rabina je ubil judovski fanatik. Arafata so (po mojem mnenju) v precej bolj zapletenem postopku ubili agentje Ariela Šarona.

Imel sem to srečo, da sem od obeh slišal, kako in zakaj sta začela tako usodno podpirati mir. Arafatova razlaga je bila preprostejša. Sliši se takole (z mojimi besedami):

Vedno sem verjel, da bo arabska vojska nazadnje porazila Izrael na bojišču in da morajo Palestinci samo nekoliko potiskati v pravo smer. Resda sem bil vrhovni poveljnik palestinskih čet, vendar sem vedel, da Palestinci sami ne morejo premagati Izraela. Nato se je oktobra 1973 začela vojna (v hebrejščini ji pravijo »jomkipurska vojna«), v kateri sta dve najmočnejši arabski vojski napadli Izrael. Popolnoma sta presenetili in prvi dan izjemno dobro napredovali. Egipčani so prečkali Bar Levovo črto, Sirci so se približali Galilejskemu jezeru. Toda kljub začetnemu uspehu so Arabci presenetljivo izgubili vojno. Ko so razglasili premirje, je bila izraelska vojska blizu Damaska in imela je odprto pot do Kaira. Takrat sem ugotovil, da Izraela na bojišču ne moremo premagati. Zato sem se odločil uresničiti cilje Palestincev po mirni poti. Arafat je tako stopil na pot, ki se je začela, ko se je njegov odposlanec Said Hamami začel na skrivaj pogovarjati z mano v Londonu, in je nazadnje vodila do Osla.

Rabinova pot k miru je bila bolj ovinkasta. Vse mi je pojasnil na dolgo in široko neko judovsko soboto pri njem doma po rokovanju v Washingtonu. (Na srečanje me ni povabil, kakor me je Begin povabil na večerjo s Sadatom v Egiptu. Rabin je ostal Rabin.)

Takole se glasi Rabinova zgodba (z mojimi besedami):

Po šestdnevni vojni sem kot skoraj vsi drugi verjel v tako imenovano »jordansko možnost«. Nihče ni verjel, da bi lahko obdržali ozemlje, ki smo ga zasedli, in mislili smo, da bo kralj Husein z nami sklenil mir, če bomo vrnili vsa ozemlja razen Vzhodnega Jeruzalema. Konec koncev je bila kraljeva prestolnica Aman, zakaj bi torej potreboval Jeruzalem? To je bilo napačno razmišljanje. Nekega dne je kralj razglasil, da ni več z ničimer povezan z Zahodnim bregom. Ostali smo brez partnerja. Nekdo si je umetno izmislil partnerja - »vaške zveze«. Kmalu smo ugotovili, da je to nesmisel. Prevzel sem pobudo in povabil vse lokalne voditelje na Zahodnem bregu, drugega za drugim. Vsi so izjavili, da so pripravljeni skleniti mir z nami, toda na koncu so povedali: naš naslov je Jaser Arafat.

Nato je prišla konferenca v Madridu. Izraelci so se strinjali s skupno jordansko-palestinsko delegacijo, toda brez Faisala Huseinija, ki je bil prebivalec Vzhodnega Jeruzalema. Takoj ko smo med pogovorom prišli do palestinskega vprašanja, so jordanski člani vstali in povedali: »Oprostite, to se nas ne tiče.« Izraelci so ostali v sobi sami s Palestinci. Huseini je sedel v sosednji sobi in vedno, kadar smo med pogovorom omenili neko sporno zadevo, so Palestinci povedali, da »se morajo zdaj posvetovati s Faisalom«. To je kmalu postalo že smešno, zato so Faisala povabili v sobo. Vsak dan po koncu razpravljanja so Palestinci rekli, da »morajo zdaj poklicati v Tunis in za navodila povprašati Arafata«. Takšno stanje se mi je zdelo smešno. Ko sem se vrnil na oblast, sem se odločil, da se moramo v takšnih razmerah pogovarjati neposredno z Arafatom. To je bila podlaga za pogovore v Oslu.

Želim si, da bi iskreno lahko rekel, da sem vplival na Rabina med najinimi dolgimi pogovori, ko sva se skoraj vedno pogovarjala samo o eni stvari: o miru s Palestinci. Vendar nisem prepričan, da je to res. Vedno se mi je zdelo skoraj nemogoče vplivati na Rabina. Analiziral je dejstva in se na podlagi tega odločal. Tako Rabin kot Arafat, vojak in inženir, sta razmišljala logično. Analizirala sta dejstva in se na podlagi tega odločala.

Z Arafatom sem se začel pogovarjati v Bejrutu, ko sem vstopil v oblegano mesto. Srečanje je pritegnilo pozornost vsega sveta. Zgodilo se je po tem, ko sem se dolgo na skrivaj pogovarjal z njegovima odposlancema, Saidom Hamamijem in Isamom Sartavijem (oba so ubili agentje Abu Nidala, voditelja skrajne palestinske skupine). O pogovorih sem poročal Rabinu, potem ko me je k temu spodbudil Arafat.

Po umiku PLO iz Bejruta sem Arafata večkrat obiskal v Tunisu in drugih krajih. Ko se je Arafat po Oslu vrnil v Palestino, sva se najprej sestala v Gazi in nato v Mukati (nekdanji britanski policijski stavbi) v Ramali. Ko se nam je zazdelo, da je njegovo življenje neposredno ogroženo, smo se s prijatelji dvakrat preselili k njemu kot »živi ščit«. Šaron je pozneje priznal, da se ravno zaradi naše navzočnosti ni odločil, da bi takrat ubil Arafata.

Z Rabinom sem se pogovarjal v njegovi pisarni na Balfourjevi ulici, največkrat na mojo pobudo. Srečevala sva se tudi na več zabavah, najpogosteje blizu bara. Rabin je obiskoval britansko akademijo za višje častnike, zato je bil odvisen od viskija (in samo od viskija). Nekajkrat sva se srečala pri moji prijateljici, kiparki Ilani Goor, ki je pripravila zabave, da bi se prav midva srečala (včasih tudi z Arielom Šaronom). Po polnoči, ko so vsi drugi gostje že odšli, mi je Rabin - popolnoma trezen po nešteto kozarcih viskija – začel na dolgo in široko pojasnjevati nekatera vprašanja.

Vsi pogovori so bili povezani s palestinskim vprašanjem (razen enkrat, ko me je ošteval, ker sem objavil obremenjujoča razkritja o članih njegove stranke v svoji reviji).

Pred nekaj dnevi sem obiskal Arafatovo grobnico v Ramali. Nihče me ni ustavil na poti tja in še bolj sem bil presenečen, da me ni nihče ustavil, ko sem se vračal. Ne zato, ker bi me prepoznali in me brez težav spustili naprej, ampak zato, ker pri zapornicah ni bilo nikogar. Ob grobu sem zadnjič stal na Arafatovem pogrebu. Grob so zdaj preuredili v dobro urejeno majhno stavbo z dvema ceremonialnima stražarjema. Za njim je Arafatova pisarna in sobe, v katerih se je srečeval z izraelskimi delegacijami, s katerimi sem ga obiskoval, tam je tudi njegov majhen, špartansko urejen spalni prostor. Izkazal sem čast njegovemu spominu.

Z Rabinom sem se srečal nekaj dni pozneje na vsakoletnem množičnem zborovanju ob obletnici umora na trgu, ki so ga zdaj poimenovali po njem. To je bil najnenavadnejši dogodek, ki sem se ga kadar koli udeležil. Letos ga ni pripravila laburistična stranka, katere novi vodja bi se rad čim bolj oddaljil od miru. Organizacijo dogodka sta zato prevzeli dve skupini, ki ju pred tem nisem poznal. V prvi so nekdanji vojaški častniki, izvora druge ne poznam.

Dogodek sta organizirali zelo nenavadno. Odločili sta se, da se slogani ne smejo nanašati na mir, ampak samo na Rabinovo vojaško in strankarsko kariero. V mirovniškem taboru so začeli divje razpravljati – se udeležiti dogodka ali ne?

Jaz sem odločno podprl prvo možnost. Slogani pobudnikov dogodka so se mi zdeli nepomembni, pomembno se mi je zdelo samo število ljudi, ki so se prišli poklonit spominu na človeka in njegovo dediščino. Rabin in mir s Palestinci sta neločljivo povezana.

Dogodka se je nazadnje udeležilo sto tisoč ljudi, ki so vzklikali mirovniške slogane in popolnoma ignorirali navodila organizatorjev. Ko je na dogodku spregovoril vodja naseljencev na Zahodnem bregu (bil je med povabljenci!), je bilo žvižganje množice oglušujoče. Sram me je, a moram priznati, da sem žvižgal skupaj z drugimi. In ugotovil sem, da presenetljivo dobro žvižgam.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.