Dobro jutro: Etiketa

Napovedovalci na radiu BBC so morali v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja nositi črne obleke in črno kravato, ob večerih pa tudi bele rokavice. Navidez povsem nesmiselno pravilo, ker jih pač nihče ni videl, vendar je bil lord Reith, takratni direktor BBC, prepričan, da bodo lepo opravljeni napovedovalci občutili vzvišenost svojega poslanstva in bodo temu primerno dostojanstveno tudi podajali medijske vsebine.

Zdaj se to zdi ne samo nenavadno, ampak kar bizarno. Pa vendar takšno prepričanje morda ni popolnoma zgrešeno, nedvomno imajo takšne navidez nepomembne zadeve svoj smisel in namen.

Po dolgem času sem pred kratkim spet sedel v Dunajski državni operi, in čeprav sam nisem imel kravate (imam samo eno in še tista leži pomečkana nekje na dnu omare), se mi je zdela oprava nekaterih obiskovalcev res nenavadna. Nekaj je bilo tudi gala večernih oblek in metuljčkov, vendar ni manjkalo niti pisanih puloverjev, zdrsanih žametnih hlač in jeansa, prevladovala pa je siva povprečnost vsakdanje garderobe.

Seveda bi lahko tukaj kritika pomenila tudi snobizem, kar šteje, je kulturni dogodek, ne obleka, in ne nazadnje je dunajska opera v času slavnega opernega plesa tarča besnih protestov o potratni ekstravagantnosti, vendar je bil splošni vtis v dvorani res nekoliko preveč prozaičen. Če nobena pravila več ne veljajo, lahko v toplih mesecih pridemo v opero tudi v kratkih hlačah in sandalih?

Če so bile nekdanje navade preveč zategnjene, zdaj prevladuje druga skrajnost. Res se ljudem morda zdi nepotrebno, da bi se uredili, saj se velikokrat tudi režiserji in drugi avtorji predstav pridejo občinstvu pokloniti v frajgajstovskih, raztegnjenih puloverjih in s tri dni staro brado, vendar bo popoln izbris take etikete vendarle svet še za odtenek bolj banaliziral. In marsikdo bo res lepo opravljen le enkrat v življenju, in to za svoj pogreb.