Tiskane izdaje
Glasba in petje sta na trenutke obupna, ampak to je pričakovano - a najbolj je važno, kaj se bo zgodilo na koncu, ko o zmagovalcu glasujejo nacionalne žirije. Jasno je, da je v ozadju vsega kapital, vendar je v Evropi še vedno precej »ruralnega«, torej predvidljivo neprevidljivega. Stara celina je sicer preprežena z McLuhanovimi vročimi komunikacijami, toda »kmečke pameti« Skandinavca, Balkanca, Nizozemca in Rusa se še vedno niso stalile v skupnem loncu. Smo različni, hvalabogu.
Tudi glasovanje na letošnjem Eurosongu je razkrilo, da je Evropa pravzaprav mentalno »razparcelirana« na Skandinavijo, Beneluks, Mediteran, Balkan, Srednjo Evropo, Rusijo in njene satelite, Britanijo z Irsko itd. Medsebojne simpatije (in kajpak glasovalno »računovodstvo«) vodijo ročice žirij, ko glasujejo za »naše« in »one«. To je očitno in v tem ni pravzaprav nič nenaravnega, tako bo še dolgo, dokler bodo obstajala različna kulturna okolja in zgodovinska prijateljstva ali nasprotja.
Ta (raz)delitev ni vselej najbolj koristna, toda politično in gospodarsko združena Evropa bi jo morala vzeti v obzir - ne pa da ji komandirajo centralistično vzgojeni uradniki iz Beneluksa in Nemčije. Direktive iz Bruslja pogosto niso več pisane na kožo niti Franciji, kaj šele Veliki Britaniji, ki resno razmišlja o odhodu iz Evropske unije. Ne pozabimo, da so se Islandci premislili in ne bodo zaprosili za članstvo v Uniji; Norvežani ga že tako zavračajo.
V Bruslju ni nobenega posluha za »specifiko« evropskih regij, odloča se v glavnem po pameti »prusinje« Angelce, zvitorepca Junckerja in nizozemskih tehnokratov. Mediteran in nekdanja Vzhodna Evropa sta zastopana bolj reprezentativno in sta v marsičem prepuščena sama sebi. »Vojno« proti Rusiji, na primer, se gre Angelca s svojimi pribaltskimi sateliti, drugi zmajujejo z glavo in se vse bolj ograjujejo od take nesmiselne, brezumne politike - ki je dejansko nevarna za politično prihodnost Unije.
Larry Siedentop, profesor politične teorije na Oxfordu, piše (Demokracija v Evropi), da sta v sporu dve viziji: unitarna pluralistična. Prva korenini v francoskem centralizmu, druga pa sugerira, da naj bi se Evropa gibala od konfederacije k federaciji, TODA SAMO POČASI! In vsekakor federalizem ne bi smel biti po ameriškem vzoru, Evropa mora najti lastno politično obliko. In kar je najpomembneje: proces integracije ne sme oslabiti demokratičnih političnih kultur v članicah.
Prav to pa počne Bruselj s svojo centralistično nadvlado in s politično ureditvijo, ki bi ji samo v pijanem stanju lahko rekli demokracija. Prej bi ji lahko rekli Eurosong.
