Tiskane izdaje
Zato je zame najbolj zabaven del Eurosonga glasovanje nacionalnih žirij.
Spomnim se izbora za Eurosong, ki smo ga pred leti gledali v manjši družbi, z namenom da si z dodatkom gin tonika privoščimo vse tiste dovtipe, pripombe, opravljivosti, privoščljivosti, komentarje, tisto pač, kar si danes ljudje brez sramu in z večjo dozo zlobe privoščijo na forumih javno. Torej, prijatelj, ki je imel edini konkretnejšo izkušnjo z Eurosongom, je takrat druščino zabaval tako, da je v glasovanju natančno napovedal točke vseh nacionalnih žirij. Zmotil se je samo enkrat. Upošteval je faktorje: sosedski odnosi, sodelovanje med državami in diasporo. Letos je bilo čisto malo manj predvidljivo. Ruska pevka Polina Gagarina je v nekem trenutku celo vodila. Ne glede na politiko in ne glede na glasno neodobravanje iz dvorane, ko je dobila prvih dvanajst točk.
Komad Here for You, ki smo ga poslali na Dunaj, je dober, všečno sestavljen, sodoben, gre v uho, nič čudnega, da je na stavnicah visoko kotiral in da obstaja množica tujcev, ki so se zaljubili vanj še pred finalom, in celo, da je na vzporednem glasovanju Klubov ljubiteljev Eurosonga pristal na petem mestu. Ni mi nerodno, da sem navijala, čeprav je bilo v finalu jasno, da nam je manjkala ideja.
Marjetka je bila prepričljiva, rahlo introvertna, kar bi bilo lahko ob večini prenapetih, pompoznih refrenih lahko prednost; tudi bela »birmanska« ali »poročna« ali kakršnakoli že obleka Vesne Mirtelj si ne zasluži takšnih kritičnih izlivov; res pa da nisem razumela plesne pantomime, ki simulira igranje violine, skratka: to ni bil minimalizem, to je bila podoba brez koncepta, s katero Raay in Marjetka nimata kaj dosti. Manjkala je ideja, vizija, koncept, kako izkoristiti možnosti, ki jih ponuja takšen oder. Potem bi delovala tudi bela obleka, o slušalkah še zdaj nisem prepričana, raje bi na Marjetnikini glavi videla tiste od Lare Bohinc. Kot je nekdo rekel, na evrovizijskem šovu bi bilo staviti samo na dobro glasbo podobno, kot če bi na oder dal igralca, ki bere iz dobrega romana. Ne glede na to, kako dober je tekst, potrebuje režijo, odrsko domišljenost. In ne govorim o ekshibiciji, kiču ali cirkusu, govorim o ideji, zamisli, o vizualni nadgradnji šova, ki se vendar tudi gleda.
In še nekaj je. Nimamo prijaznih sosedov. Tudi nekdanji bratski narodi so se ohladili, razen Makedonije, ki nam je dala osem točk. Tudi zato čestitke Maraayi za uvrstitev na 14. mesto.
Kaj bi dali za to mesto sosedje Avstrijci, ki s svojimi pop rockerji The Makemakes, nekakšnim podmladkom Bon Jovija, niso dobili nič in so jih posledično raztrgali avstrijski mediji in družabna omrežja.
Zanimivo, tudi nemški komad, sodoben, v seksi interpretaciji Ann Sophie, ni dobil niti ene točke. Ali klasično namigovanje na erotiko ni več izhodišče in občestvo Eurosonga zadrgeta samo, kadar komad zaide v slavljenje drugačnosti ali v totalni patos?
Letos je bilo za spoznanje več družbenokritičnih skladb, pozivov k miru, k strpnosti. Poleg armenskega, gruzijskega, madžarskega tudi ruski. »We believe, we believe... million voices.« Morda je v tem razlika. Ruska Polina Gagarina kot lebdeča iluzija Marilyn Monroe v belem je ustvarjala vtis, da verjame v tisto, kar poje, tako zelo, da je ob koncu komada doživela vročičnost in vzhičenost junakinj iz Dostojevskega, ekstazo, vnebovzetje v solzah. Nemka je bila predvsem kul, občinstvu je v koreografsko domišljenem nastopu pokazala usločen hrbet in zadnjico v oprijetem črnem kostimu, a ni ravno žarela, morda je to tisto? Bila je rahlo arogantna, v skladu s komadom Black Smoke, pač. A to ne more biti zadosten razlog za takšno ignoranco glasovalcev. Morda je čisto preprosto. Evropa ne mara Nemčije? Evropa na tihem simpatizira z Rusijo? Morda ni tako preprosto. Morda je preprosto vznesena ruska skladba z lepim sporočilom potrkala na okus večine. S pomočjo močne ruske diaspore, seveda. Morda je tudi to, da se državam, kot je Nemčija, ni treba obzirno ozirati na sosedske odnose in politiko in so Rusiji mirno podelili dvanajst točk.
Zame eden od presežkov je bila Latvija, »Kleopatra, ki sreča Bjork«, zanimiv, urban komad, najbrž premalo pomembna država za zmago, a dovolj opazna. Prav tako belgijski androgini mladenič z izdelanim nastopom, s posebne vrste samozavestjo, decentno izčiščeno in dodelano. Daleč od kiča.
Tudi srbski nastop je bil zapomnljiv: Bojana Stamenova z mogočnim črnskim glasom, stajling idealen za njeno podobo − kombinacija Esme Redžepove in Adele, Arethe Franklin si v tem kontekstu ne upam omenjati. In ko ženska/dekle s svojimi stopetdesetimi kilogrami zapoje Lepota ne laže, tukaj sem, končno lahko rečem, takšna pač sem ..., je to zanimivo sporočilo v diktaturi stripovskih retuširanih figur na paradi sintetične polikane lepote. Lepo. Lepota ne laže. A drugačnost za fene Eurosonga večinoma pomeni samo eno ali drugo vrsto drugačnosti. Finski predstavniki z downovim sindromom se niso uvrstili niti v finale. Poljska predstavnica na invalidskem vozičku z ganljivo, a glasbeno povprečno balado prav tako ni ganila poslušalcev.
Sama prireditev pa ... Kot rečeno, letos je bilo več družbeno angažiranih pesmi, nič več maškarade, bizarnih kostumov v slogu finskih pošasti, sodobni komadi, vsaj večina, nekaj strelov mimo, poljub dveh predstavnikov, ki sta s tem zamaskirala slab komad, Francija in Anglija, ki se jima z Eurosongom očitno ne da ukvarjati in se jima niti ni treba, pop glasba je njihova domena, Italija s tremi tenorji, ki so bili slabša verzija Il Diva ...
Conchita je frfotala po odru očarljiva, stilno dovršena, daleč od drag queen, kot voditeljica malo medla, a vseeno precej manj kot preostale tri gracije, njihovi poskusi duhovičenja so razvodeneli v opazni tekmovalnosti, katera bo čim hitreje povedala svojo repliko in zanjo požela čim večje odobravanje. V nasprotju z lanskoletnimi danskimi voditelji brez medsebojne kemije, brez kemije za gledalce, sploh pri pri glasovanju, ko niso mogle skriti prezira, niti nestrpnosti, kadar si je katera od predstavnic žirij tistih »zadnje obskurnih, nepomembnih evropskih držav« običajno s »slabim stajlingom in naglasom« pri deljenju glasov vzela kakšno sekundo ali dve preveč pozornosti. Vsaj Tinkara jim je s svojo sodobno podobo odvzela možnost za zavijanje z očmi.
We are the heroes of our time, but we're dancing with the demons in our minds.
Švedski zmagovalec Måns Zelmerlöw, ta je bil menda na vrhu že na stavnicah, ni bil presenečenje. Očarljiv na tisti način, ki začara večino. Sproščen, iskren v interpretaciji, dober komad, ki gre v uho, z vizualno domišljenim, a hkrati čistim nastopom, s sporočilom, ki kakorkoli nekaj pomeni in s katerim se vsak lahko identificira. Zdaj slišim, da je švedska skladba Heroes plagiat komada Davida Guetta, kar mi pomeni toliko, kot če bi rekli, da je plagiat komada Heroes Davida Bowieja. V prvem primeru nekaj podobnih glasbenih fraz, v drugem primeru pa celoten naslov. In celo sporočilo, rahlo, a bistveno drugačno.
We can be heroes just for one day, je takrat pel David Bowie. Lahko sva junaka, vsaj za en dan. Medtem ko Zelmerlöw pravi, da »smo junaki našega časa, a plešemo z demoni v naših mislih«. V luči družbenopolitičnih dogodkov bi ga lahko interpretirali precej bolj ironično, kot je bil najbrž mišljen.
