Tiskane izdaje
Ko so avstrijski policisti danes dopoldne na avtocesti A4 na Gradiščanskem blizu madžarske meje pogledali v tovornjak, ki je bil kot zapuščen parkiran na robu cestišča, so morali onemeti. V njem je bilo po uradno še nepotrjenih informacijah več ducat mrtvih beguncev, ki so se najbrž zadušili.
Za razliko od smrti v bolj oddaljenih delih Sredozemlja, nekje v morju med Sicilijo, Malto in Libijo, so begunci izgubili življenje v samem srcu stare celine. Tragedija je bila odkrita istega dne, ko so v nekaj deset kilometrov oddaljenem Hofburgu na Dunaju voditelji iz EU in balkanskih držav razpravljali o reševanju begunske krize.
Tragedija v Avstriji, ki bi res morali zdramiti Evropejce, je posledica poloma v reševanju begunske krize. Po pričakovanju so najprej na muhi refleksnega odziva politikov brezobzirni tihotapci, ki z nesrečo ljudi mastno služijo. Podobno se je evropska politika odzvala letos spomladi, ko se je začel krepiti pritok beguncev, ki so se v Libiji vkrcali na razpadajoče čolne in ladje.
Žalostna resnica je, da evropski sistem, kakršen je, begunci dobesedno rine v roke tihotapcev in spodbuja na najbolje tvegane poti v Evropo, saj nimajo druge izbire. Na drugi strani lahko zgolj na bruseljskem zelniku zrasejo ideje, kakršen je vojaški obračun z libijskimi tihotapci kot strategija v bitki z begunsko krizo.
Evropsko spopadanje z begunsko krizo je povsem v znamenju popolne kakofonije in paradoksov. Tako, denimo, Nemčija in Francija dublinsko ureditev, ki zahteva, da mora za prosilca za azil poskrbeti država, v kateri je begunec prvič stopil na evropska tla, razglašata za skoraj nedotakljivo svetinjo. V samem schengnu pa se skriva logika, da je za odpravo notranjih meja nujen strog nadzor zunanje meje, ki ga mora (ob pomoči EU) izvajati mejna država.
To bi v praksi pomenilo, da bi morale skoraj vse begunce, ki prihajajo čez Sredozemlju, obravnavati in sprejeti v Grčiji in Italiji. Toda: v obeh državah nimajo administrativnih in prostorskih zmogljivosti, da bi lahko izpeljale vse postopke in sprejele množice ljudi. Pomoč iz EU prihaja počasi in dublinski sistem je le še črka na papirju.
Grčija se je odločila za najlažjo strategijo. Begunce z otokov odpeljejo v Solun, blizu makedonske meje. Da se s takšnim ravnanjem katastrofa zgolj preseli v veliko bolj revni državi, Makedonijo in Srbijo, v Atenah očitno nikogar ne zanima. Tudi v Italiji najraje zamižijo na eno oko. Begunci so tako ali tako namenjeni naprej proti evropskemu severu.
V Grčiji in Italiji imajo povsem drugačno optiko. Pritožujejo se, da se morajo z množico beguncev spopadati sami in da jih je Evropa pustila na cedilu. Pritisk na Rim in Atene, naj glede priseljevanja naredita domače naloge, je italijanski zunanji minister Paolo Gentiloni v Corriere della Serra primerjal z »zahtevo državam, ki jih prizadenejo poplave, po povečanju proizvodnje dežnikov«.
Na Balkanu je mizerija dvojna. V Makedoniji in Srbiji skorajda niso več kos begunskemu valu. Poleg tega gospodarske težave, revščina in brezperspektivnost ljudi sili na pot proti severu. Ker nimajo druge rešitve za preselitev, zaprosijo za azil. V Nemčiji je nato skoraj vsak drugi prosilec z Zahodnega Balkana. Žalostna in grenka resnica je, da revščina ni zadosten razlog za odobritev azila.
Kot rešilna bilka se ponuja vzpostavitev velikih evropskih begunskih centrov (tako imenovanih hot spotov) v Italiji in Grčiji. V njih bi nato odločali, kdo od beguncev bi sploh lahko izpolnil pogoje za zaščito v Evropi. Tiste, ki ne bežijo pred političnim preganjanjem in vojnami, marveč »le« pred bedo in drugim opustošenjem, bi po hitrem postopku vrnili v države, iz katerih so prišli.
Jamstva, da se bodo begunci na koncu res raje zatekli v takšne centre, kot da bi na lastno pest nadaljevali pot proti severu, ni. Še več, sistem hot spotov ne more delovati, če na ravni EU ne bo vzpostavljen pošten sistem delitve beguncev.
Nemčija sicer lahko na leto sprejme 800.000 prosilcev za azil, toda na dolgi rok tak sistem ne more biti vzdržen. Pripravljenosti na sprejemanje beguncev, za katere bi morale poskrbeti druge države, bo prej ko slej manj. V Evropi, v kateri je konec nadzora potnikov na mejah slavljen kot eden od največjih in najbolj oprijemljiv dosežkov, povojnega združevanja, se na več mejah že postavljajo bodeče žice, načrtuje se uporaba vojske in čedalje bolj glasno se razmišlja o odpravljanju schengna.
Opevana evropska solidarnost pa že tako izginja. Avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz benti, ker je njegova, razmeroma majhna država sprejela več beguncev kot 18 drugih članic EU skupaj. Najmanj pripravljenosti za solidarnost tako z vstopnimi državami kot tudi z državami, v katerih je beguncev največ, je v nekdaj socialističnih novinkah.
V njih so posebno ustvarjalni pri izmišljevanju izgovorov. Novi poljski predsednik Andrzej Duda se sklicuje na verjetnost begunskega vala iz Ukrajine, zato bi beguncem iz drugih delov sveta zaprl vrata. Na Slovaškem bi sprejeli le kristjane. V Estoniji so med pogajanji o deležu beguncev, ki bi ga morala sprejeti vsaka članica, želeli zmanjšati število z argumentom o velikem številu ruskih priseljencev v sovjetskem času.
Med številnimi, neuslišanimi pozivi k skupnemu evropskemu odgovoru je begunska kriza že postala kriza Evropske unije.
