Tiskane izdaje
»Pogumne odločitve lahko sprejemamo samo, ko smo potisnjeni ob zid in ko gledamo v prepad z nožem na vratu.« Tako je način delovanja EU opisal Herman Van Rompuy, ki je pet let − med dolžniško krizo − vodil evropski svet, v katerem sedijo voditelji 28 članic.
Tako kot med dolžniško krizo ima Unija med begunsko krizo velike težave z odločanjem. Globok razdor med članicami se ne skriva več za štirimi stenami, na ogled je vsak dan. To se dogaja v času, ko bi EU najbolj potrebovala skupno ukrepanje. Begunske krize ne morejo reševati članice same. Niti Nemčija, v kateri evforija, ki je bila v časopisju razglašena za še eno Sommermärchen (poletno pravljico), najbrž ne bo trajala večno.
»Zmogljivosti EU za ukrepanje so omejene,« je pred kratkim na eni od bruseljskih okroglih miz ugotavljal poljski veleposlanik pri EU Marek Prawda. Unija se sooča z velikimi izzivi: ravnanje Rusije v Ukrajini in destabilizacija celih regij onstran Sredozemlja sta le dva od njih. Bruseljska tehnokracija je videti, kot da velikim (geo)političnim krizam in njihovim posledicam ni kos.
Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je sicer pripravil še en kar ambiciozen predlog preobrazbe priseljenske politike, toda v Bruslju ostajajo ujetniki volje članic. Ko se je pred dvema letoma zgodila tragedija pred Lampeduso, se se na vrhu EU zaklinjali: »Nikoli več!« Nato ni bilo narejeno nič. Danes se nesrečniki že zadušijo v tovornjakih sredi Evrope. Ponekod je civilna družba po dojemanju razsežnosti krize daleč pred političnimi elitami.
Juncker vidi glavni razlog težav pri učinkovitem spopadanju s krizo v pomanjkanju solidarnosti članic. Evropska komisija že tako ni znana po samokritiki in pričakovanje, da bi se lahka sama posipala s pepelom, bi bilo pretirano. Kakorkoli že, Juncker, eden od najbolj izkušenih in omreženih evropskih politikov, je jasno pokazal, da želi kvantni preskok. Tako izpolnjuje svojo misijo. Svojo komisijo razume kot evropsko komisijo zadnje priložnosti za EU.
Sistem, v katerem vsaka od 28 članic dela, kar hoče, ne more delovati. Na koncu begunci ostanejo na železniških postajah ali morajo sredi Evrope peš po cesti do varnega zatočišča. Tudi pogodbe in skupna pravila bi morali biti nedotakljivi. Brez njihovega spoštovanja Unija ne more delovati. To velja tako za denarno unijo kot za begunce.
Čeprav se v Bruslju trudijo pokazati, kot da je čedalje več nadzora na mejah znotraj schengenskega območja v okviru dovoljenega, imajo vsi ukrepi grenak priokus. Še Danska je v sredo raje prekinila železniški promet z Nemčijo, kot da bi zgolj dovolila beguncem tranzit na Švedsko.
V prihodnjih dneh in tednih bo EU morala sprejeti težke odločitve. Vzhodne članice, ki že dolga leta prejemajo solidarnostne milijarde iz proračuna EU, v Junckerjevih predlogih kvot ne vidijo smisla, Britanije težave niti ne zanimajo, Španija bi se strinjala z rešitvami le s stisnjenimi zobmi. Države, ki so leta 2003 podprle napad Georgea Busha na Irak, bi beguncem (tudi iraškim) zaprle vrata.
Begunska kriza zadeva samo srce EU: zgodovinsko izkušnjo, solidarnost, človekovo dostojanstvo. Imajo članice zato že nož na vratu in gledajo v prepad?
