Evropski (ne)red: Vsi za enega

Vsaj nekaj je navihanosti pri obdelavi smrtno resne teme, kakršna je slovo Združenega kraljestva od EU. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je po objavi novice o predčasnih volitvah na Otoku dobil navdih v svetu filma: »Brexit je režiral Hitchcock: najprej potres in napetost se povečuje.« Kakšnemu scenariju bodo sledila pogajanja in kaj vse bo odrejalo njihov potek, gotovo ne bo jasno, preden se bodo razpletle britanske volitve.

V Bruslju njihovega presenetljivega sklica niso dojeli kot velike drame. Obratno: notranje utrjevanje premierke Therese May naj bi zagotovilo uspešen in bolj predvidljiv pogajalski proces. Kar pozablja se, da bo izgubljenih še nekaj mesecev in da ni več najbolj verjetno, da bodo pogajanja končana po načrtih – do jeseni prihodnje leto – in da v času evropskih volitev spomladi 2019 Združeno kraljestvo ne bo več v EU.

Dotlej se bo še zgodilo precej bolj ali manj »filmskih« preobratov. V Bruslju v zadnjih tednih po sprožitvi znamenitega 50. člena evropske pogodbe nastopajo samozavestno in razkazujejo mišice. V London pošiljajo jasne zahteve, kaj pričakujejo od njega ob ločitvi. V bruseljskem inštitutu Bruegel so izračunali, da bo Združeno kraljestvo ob izstopu dobilo račun v vrednosti od 25 do 65 milijard evrov. To seveda ni nobena kazen. Plačali naj bi predvsem stroške za že prevzete obveznosti.

Glede na izkušnje s takšnimi delitvenimi bilancami med državami bi bil gladek potek procesa veliko presenečenje. Britanska stran že odgovarja, da v EU nimajo samo obveznosti, marveč tudi premoženje, denimo delež v skupnih nepremičninah. Povedna je že bruseljska logika, po kateri bo London moral plačati v evrih, ker da je tečaj funta preveč nestabilen. Tudi pričakovanje, da se bodo ustanove Unije, ki delujejo v Britaniji, morale preseliti na celino, ni samoumevno samo na Otoku.

»Brexit je brexit,« se je pred sobotnim vrhom voditeljev Unije brez Therese May glasilo pojasnilo Britancem, ki želijo po izstopu obdržati številne koristi članstva. Evropski parlament je odločno začrtal svoje rdeče linije. V notranji delitvi vlog bo igral strožjega policista, ki bo od Londona lahko zahteval več kot same članice. Želja parlamentarcev je, da si v razmerju sil znotraj EU izbojujejo močnejši položaj in da kot institucija, ki mora blagosloviti kupčijo z Britanci, uveljavijo svojo voljo.

Vzvodov za pritisk ne manjka že brez »veta« evropskega parlamenta. Ločitev mora biti potrjena na ravni članic, s sporazumom o prihodnjih trgovinskih odnosih kot naslednjim korakom se bodo morale strinjati vse. Drugo vprašanje je, koliko časa bo zdržala enotnost članic. Vsaj nekaj članic bi se lahko odločilo za takšno ali drugačno izsiljevanje. V Belgiji se zapleta že znotraj države, saj si z Britanijo tesno gospodarsko povezana Flandrija želi manj strog brexit, kot ga zagovarjajo v Valoniji. Se še spomnite Cete?

Na Otoku je še vedno kar trdno zasidrano prepričanje, da bodo voditelji z nemško kanclerko Angelo Merkel na čelu podlegli pritiskom domače industrije, ki da si želi čim več prodati Britancem, in izpolnjevali britanske želje. Kakorkoli že, brexit bo povzročal še nadaljnje pretrese. Nemčija bo znotraj manjše EU imela manj manevrskega prostora, saj bo izgubila trgovinsko usmerjeno zaveznico. Sredozemski krog bo v Uniji dobil razmeroma večji vpliv. Napetost se bo še dolgo stopnjevala.