Tiskane izdaje
Prvo mnenje je, da je plitek politik, brez idej in prepričanj ter da ga vodi zgolj obsedenost po oblasti. Ta Netanjahu je dober govorec in je vešč plitkih govorov na televiziji. Ti govori so intelektualno prazni. To pa je tudi vse, kar zmore.
Ta Netanjahu je tudi zelo »vzdržljiv pod pritiskom« (to hebrejsko frazo so skovali pretežno samo zanj). Svoje mnenje bo spremenil glede na svoje politične koristi. Zvečer bo zanikal tisto, kar je še zjutraj trdil. Nobene besede mu ne gre verjeti. Za svoje preživetje bo neprestano lagal in goljufal.
Tisti drugi Netanjahu pa je popolno nasprotje prvega. Načelen patriot, resen mislec in državnik, ki vidi nevarnosti, še preden se pojavi na obzorju. Ta Netanjahu je nadarjen govorec, ki je zmožen ganiti ameriški kongres ter skupščino ZN in ga množice v Izraelu obožujejo.
Kateri od teh opisov je pravi?
Nobeden.
Če drži, da se osebni značaj izoblikuje v zgodnjem otroštvu, potem si moramo za razumevanje Netanjahuja ogledati njegovo ozadje.
Odrasel je v senci močnega očeta. Benzion Milikovsky, ki je svoj tuji priimek spremenil v hebrejski Netanjahu, je bil zelo dominanten in nesrečen človek. Rodil se je v Varšavi, ki je bila v tistem času provincialno mesto Ruskega imperija. V mladih letih je emigriral v Palestino. Na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu je študiral zgodovino in si obetal profesuro. Niso ga sprejeli.
Benzion je bil sin enega prvih privržencev Vladimirja (Ze'ev) Jabotinskega, skrajno desničarskega sionističnega voditelja. Po očetu je prevzel zelo skrajen pogled na življenje in ga prenesel na svoje tri sinove. Benjamin je bil drugi sin. Njegov starejši brat, takrat še otrok, ga je klical Bibi. Otroški naziv se je prijel.
Benziona je zavrnitev prestižne in takrat še mlade Hebrejske univerze zagrenila. Tak je ostal do leta 2012, ko je v starosti 102. leta umrl. Prepričan je bil, da zavrnitev ni bila povezana z njegovimi akademskimi kvalifikacijami, ampak z njegovimi ultranacionalističnimi prepričanji.
Vendar pa ga skrajni sionizem ni ustavil pred tem, da ne bi zapustil Palestine in nadaljeval akademsko kariero v ZDA, kjer je opravljal profesuro na univerzi nižjega ranga. Njegovo življenjsko delo s področja zgodovine obravnava usodo srednjeveških Judov v krščanski Španiji, njihov izgon in inkvizicijo. Raziskovanje mu je prineslo zelo temačen pogled na svet. Prepričan je bil, da bodo Jude vedno preganjali, da gojim (Nejudje) sovražijo Jude in da so izvršitve obsodb španske inkvizicije v neposredni povezavi z nacističnim holokavstom.
Skozi leta je bila družina Netanjahu razpeta med ZDA in Izraelom. Benjamin je odrasel v Ameriki, si pridobil dovršeno znanje ameriške angleščine, kar je bilo bistveno za njegovo poznejšo kariero, študiral trgovanje ter postal trgovec. Njegova očitna nadarjenost za ta posel je pritegnila pozornost Likudovega zunanjega ministra, ki ga je kot izraelskega predstavnika poslal v ZN.
Benzion Netanjahu ni bil samo zagrenjen človek, ki je obtožil sionistično in izraelsko akademsko skupnost, da ni bila sposobna prepoznati njegove akademske veličine. Bil je tudi zelo avtokratičen družinski mož.
Trije Netanjahujevi fantje so do očeta čutili strahospoštovanje. Ko je veliki mož delal za zaprtimi vrati svojega domačega kabineta, niso smeli povzročiti niti enega šuma. Domov jim ni bilo dovoljeno pripeljati prijateljev. Njihova mati je bila popolnoma predana svojemu možu, ki mu je na vse načine stregla ter pri tem žrtvovala samo sebe.
V vsaki družini je drugi otrok v težkem položaju. Ne občudujejo ga tako kot najstarejšega in ga ne razvajajo tako kot najmlajšega. Zaradi lastnosti starejšega brata je bil Benjaminov položaj še posebej težaven.
Jonatan Netanjahu (obe imeni pomenita »od boga dan«) je imel še poseben blagoslov. Bil je postaven, nadarjen, priljubljen in ljudje so ga občudovali. V vojski je postal poveljnik enote Sajeret Matkal (enota komandosov vrhovnega poveljstva) − enote vojaške elite.
Leta 1976 je bil poveljnik vpada komandosov v kraj Entebbe v Ugandi, kjer so osvobodili zajete potnike letala, ki so ga na poti v Izrael ugrabili palestinski in nemški gverilci. Jonatan je bil ubit in je postal narodni heroj. Tudi njegov oče, ki ni bil nikoli sprejemljiv za osebnostne lastnosti drugega sina, ga je oboževal.
Ukleščen med očeta, zagrenjenega velikega misleca, in brata, legendarnega junaka, je Benjamin odrasel v tihega, a ambicioznega fanta, ki je bil deloma Izraelec, deloma Američan. Nekaj časa se je udejstvoval kot trgovec s pohištvom, potem pa ga je odkril skrajno desni Likudov zunanji minister Moše Arens.
Netanjahujeva osebnost temelji na njegovi obsesivni potrebi po očetovem priznanju in po tem, da mu priznajo enako mesto kot njegovemu bratu. Njegov oče ga ni nikoli kaj preveč cenil. Nekoč je tako izjavil, da bi bil zelo dober zunanji minister, a nikoli premier.
Netanjahu, pravi sin svojega očeta, je po sporazumu v Oslu nahujskal ljudi proti Jicaku Rabinu. Na neki fotografiji z demonstracij, med katerimi so protestniki simbolično korakali naokoli z Rabinovo krsto, stoji na govorniškem odru. Ko je bil kmalu po tem Rabin ubit, je Netanjahu zanikal kakršnokoli odgovornost.
Rabinov naslednik Šimon Peres je odpovedal na vsej črti in Netanjahu je postal premier. To se je izkazalo za popolno katastrofo. Večer po naslednjih volitvah, ko je bilo jasno, da je izgubil, so se množice usule na osrednji trg v Tel Avivu (ki se imenuje po Rabinu). Njihovo spontano veselje je bilo podobno tistemu ob osvoboditvi Pariza.
Njegov naslednik iz vrst Laburistov, Ehud Barak, ni imel nič kaj več sreče. Nekdanji načelnik štaba, ki so ga mnogi občudovali, še najbolj pa je občudoval samega sebe, je prisilil predsednika Billa Clintona, da je v Camp Davidu sklical izraelsko-palestinsko konferenco. Barak, ki so mu bila palestinska stališča popolna neznanka, je hotel sam narekovati pogoje in je bil šokiran, ko so ga zavrnili. Ko se je vrnil domov, je izjavil, da nas hočejo Palestinci odvreči v morje. Ko je javnost za to slišala, je odvrgla njega in izvolila zakrknjenega desničarja Ariela Šarona, ustanovitelja Likuda.
Netanjahu je postal minister za finance. Na tem mestu je bil zelo uspešen. Uresničil je neoliberalno ultrakapitalistično doktrino, ki se je je navzel v ZDA, ter naredil revne še bolj revne, bogate pa še bolj bogate. Kot kaže, je revnim to ugajalo.
Šaron je bil oče naselbin na Zahodnem bregu. Da bi jih okrepil, je žrtvoval naselbine na območju Gaze, ki so bile preveliko breme za vojsko. Toda njegov enostranski umik z območja Gaze je šokiral desničarski tabor. Stari Netanjahu je potezo označil za »zločin proti človeštvu«.
Šaron, nejevoljen zaradi nasprotovanja, se je odcepil od Likuda in ustanovil stranko Kadima (Naprej). Netanjahu je spet postal vodja Likuda.
Kot ponavadi je imel srečo. Šaron je doživel infarkt in padel v komo, iz katere se ni nikoli zbudil. Njegovega naslednika Ehuda Olmerta so obtožili korupcije in je moral odstopiti. Naslednja v vrsti, Cipi Livni, je bila nesposobna in ni bila zmožna reformirati vlade, čeprav je imela za to vse možnosti.
Netanjahu, ki ga je pred leti pregnala vesela množica, se je vrnil kot imperator. Množice so se spet veselile. Shakespeare bi bil navdušen.
Od takrat naprej je bil Netanjahu vedno znova izvoljen. Nazadnje je slavil očitno osebno zmago. Premagal je vso konkurenco na desnici.
Kdo je torej ta Netanjahu? V nasprotju s splošnim prepričanjem je mož trdnih prepričanj, ki so prepričanja njegovega skrajno desničarskega očeta. Ves svet nas hoče pobiti, zato potrebujemo močno državo, da nas brani. Vse ozemlje med Sredozemskim morjem in reko Jordan nam je od boga dano (pa če ta obstaja ali ne). Vse drugo so laži, pretveze in taktiziranje.
Ko je Netanjahu v svojem znanem govoru na univerzi Bar-Ilan v bližini Tel Aviva sprejel načelo »dveh držav z dvema narodoma«, so se tisti, ki ga poznajo, samo nasmehnili. To je bilo tako, kot bi na praznik jom kipur predlagal uživanje svinjine.
Z izjavo je mahal pred očmi naivnih Američanov, potem pa svoji pravosodni ministrici Cipi Livni prepustil neskončna pogajanja s Palestinci, ki jih sam prezira. Kadarkoli se je zdelo, da se pogajanja bližajo koncu, si je hitro izmislil nov pogoj. Na primer, nesmiselno zahtevo, da Palestinci priznajo Izrael kot nacionalno državo judovskega naroda. Sam seveda Palestinskih ozemelj niti v sanjah ne bi priznal kot nacionalno državo palestinskega naroda, se pravi naroda, o katerem meni, da v resnici sploh ne obstaja.
Dan pred zadnjimi volitvami, ki so potekale pred kratkim, je Netanjahu oznanil, da dokler bo on na oblasti, ne bo Palestinske države. Ko so Američani glede tega ugovarjali, je njihove očitke zavrnil. Zakaj? Njegov predhodnik na čelu Likuda Jicak Šamir je nekoč dejal: »Za očetnjavo je dovoljeno lagati.«
Netanjahu laže, goljufa, zavrača očitke in inscenira konflikte. Vse zato, da bi dosegel svoj en in edini cilj, temelj našega obstoja (kot se rad izrazi) in dediščino naših očetov: judovsko državo od morja do reke Jordan.
Težava je ta, da so na tem območju Arabci v večini, ki sicer ni velika, a stalno narašča.
Država, ki je obenem judovska in demokratična, je na celotnem ozemlju nemogoča. Splošno razširjena šala pravi, da je to nemogoče celo za boga. Slednji je zato odredil, da izberemo dve od treh možnosti: judovska in demokratična država zgolj na delu ozemlja, judovska država na vsem ozemlju, ki ni demokratična, in demokratična država na vsem ozemlju, ki ni judovska.
Netanjahujeva rešitev tega problema je, da se za vse to ne meni. Potrebno je samo iti naprej, razširiti naselbine in se osredotočiti na najbolj nujni problem: umestitev njegove četrte vlade in načrtovanje pete, čez štiri leta.
Seveda pa mora tudi pokazati svojemu očetu, ki gleda nanj z nebes, da je mali Bibi, njegov drugi sin, vreden svojega očeta.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
