Tiskane izdaje
Saudska Arabija je z zalivskimi zaveznicami »odrezala« Katar, prvo državo korporacijo, ki je v zadnjih letih (u)krojila geopolitična razmerja v bližnjevzhodni regiji. Čeprav neskončno bogati Katar, katerega rezerve zemeljskega plina zadostujejo za 135 let intenzivnega črpanja, vodi sunitska družina, ki je ideološko zelo blizu saudskemu dvoru, uradni Riad poskuša spor s polotoško državico prikazati kot varnostno, sektaško in politično vprašanje.
Saudska Arabija, ironija desetletja, Katar obtožuje za teroristično in ekstremistično delovanje. To je sicer nemogoče zanikati: številni katarski bogataši sodijo med »pokrovitelje« skrajnih islamističnih skupin, tudi Islamske države. A obtožbe o terorizmu in ekstremizmu, ki prihajajo iz Saudske Arabije, resnične Islamske države, iz katere je prišlo dvanajst napadalcev na Svetovni trgovinski center v New Yorku, se zdi kot montypythonovska šala.
Odnosi med Saudsko Arabijo in Katarjem so se poslabšali zaradi zemeljskega plina in katarskega poslovnega – in ne političnega, kaj šele vojaškega – sodelovanja z Iranom, to je šiitskim tekmecem Riada v boju za politično in energetsko prevlado na Bližnjem vzhodu, katerega posledice so številne vojne, ki se še dolgo ne bodo končale.
Med Riadom in Doho je zavrelo že pred meseci, ko je katarska državna investicijska družba z 19,5-odstotnim deležem (11, 5 milijarde dolarjev) vstopila v rusko državno naftno podjetje Rosneft. Ko je katarska vladajoča družina pred dvema mesecema po dvanajstih letih umaknila moratorij s črpanja zemeljskega plina na severnih poljih, ki si jih Katar dogovorno deli z Iranom, poti nazaj ni bilo več.
Nova bližnjevzhodna fronta, ki spominja na iraško intervencijo v Kuvajtu poleti 1990, je odprta. V tem kontekstu ne gre pozabiti 110 milijard dolarjev vrednih orožarskih poslov, ki jih je pred dvema tednoma v Riadu sklenil ameriški predsednik Donald Trump.
